Page 237 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 237
Koroški Slovenci v vojnem pomorstvu (1838–1918)
vojno. Sledijo štirje kapetani fregate, med katerimi je na prvem mestu
Johan Moser iz Beljaka, ki je dosegel ta čin leta 1891. Nekaj mesecev za
njim je postal kapetan fregate Johan Holeček iz Celovca. Oba sta umrla
leta 1894, prvi naravne smrti v Celovcu, drugi pa ob neki pomorski nesre-
či v Rio de Janeiru. Tretji, tj. Franc Martinak iz Beljaka, je dobil čin kape-
tana fregate leta 1910. Vir ga spremlja do leta 1912 Končno je tu še Emerik
Žonta von Seedank, sin že imenovanega kontraadmirala, rojen v Pulju
leta 1878. Žonta je napredoval 1. septembra 1916. Prvo svetovno vojno je
končal s tem činom. O njem je znano, da je umrl na Dunaju 5. novembra
1945.5
Na vrsti je pet kapetanov korvete. Franc Dvorak iz Velikovca (roj.
1867) je dosegel ta čin po relativno počasnem napredovanju leta 1908.
Leto dni kasneje se je dal upokojiti. Nekoliko hitreje je napredoval Johan
Taschwer iz Svetne vasi (roj. 1873). Čin kapetana korvete je dosegel 1.
maja 1914. Žal je že 5. maja 1917 umrl. Njegov grob je na vojnem pokopa-
lišču v Pulju. Med kapetane korvete prištevamo tudi Avgusta Fautza iz
Kirchberga pri Beljaku (roj. 1878), Jožefa Kogelnika iz Trga (roj. 1878) in
pl. Huberta Gangla Ehrenwertha iz Pliberka (roj. 1880). Vsi trije so svoj
poslednji čin dosegli leta 1918, prvi v mesecu maju, ostala dva pa 1. no-
vembra, neposredno pred koncem vojne.6
Po činu sledijo poročniki bojne ladje. Teh je bilo – po doslej proučenih
virih – deset. Leta 1873 je dosegel ta čin Pavel Hauser iz Beljaka (roj. 1839).
Kmalu nato je bil penzioniran kot trajni invalid. Vir mu sledi do leta 1874,
ko je verjetno umrl. Nadaljnji je Anton Egger iz Fraganta (roj. 1844), ki
je napredoval leta 1878. Od napredovanja ni omenjen več. Leta 1905 je
med poročnike bojne ladje napredoval Alfred Hauger iz Osterwitza pri
Št. Vidu (roj. 1889). Približno v istem času je napredoval Pavel Stockert
iz Celovca (roj. 1879), ki je ostal v tem činu do konca prve svetovne voj-
ne. Dve leti kasneje je med poročnike bojne ladje stopil Valter Maks Opl
iz Celovca (roj. 1879), ki pa je bil upokojen že leta 1910. Leta 1909 je napre-
doval Albert Heinz iz Beljaka (roj. 1879). Vir ga spremlja do leta 1917, ko
je verjetno umrl. Leta 1912 je napredoval Erik Žonta, drugi sin kontraad-
mirala Žonte. V činu poročnika bojne ladje je služil do konca prve svetov-
ne vojne. Alfred Liebler von Asselt iz Jezernice pri Beljaku (roj. 1885) je
napredoval leta 1914. Vir mu sledi do leta 1917, ko je umrl v Pulju. Njegov
grob na vojnem pokopališču je še ohranjen. Leta 1916 je bil povišan pl.
5 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 141/3364, 153/3696, 86/2120, 209/5101.«
6 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 44/1076, 233/5719, 50/1235, 108/2660 in 60/2660.«
237
vojno. Sledijo štirje kapetani fregate, med katerimi je na prvem mestu
Johan Moser iz Beljaka, ki je dosegel ta čin leta 1891. Nekaj mesecev za
njim je postal kapetan fregate Johan Holeček iz Celovca. Oba sta umrla
leta 1894, prvi naravne smrti v Celovcu, drugi pa ob neki pomorski nesre-
či v Rio de Janeiru. Tretji, tj. Franc Martinak iz Beljaka, je dobil čin kape-
tana fregate leta 1910. Vir ga spremlja do leta 1912 Končno je tu še Emerik
Žonta von Seedank, sin že imenovanega kontraadmirala, rojen v Pulju
leta 1878. Žonta je napredoval 1. septembra 1916. Prvo svetovno vojno je
končal s tem činom. O njem je znano, da je umrl na Dunaju 5. novembra
1945.5
Na vrsti je pet kapetanov korvete. Franc Dvorak iz Velikovca (roj.
1867) je dosegel ta čin po relativno počasnem napredovanju leta 1908.
Leto dni kasneje se je dal upokojiti. Nekoliko hitreje je napredoval Johan
Taschwer iz Svetne vasi (roj. 1873). Čin kapetana korvete je dosegel 1.
maja 1914. Žal je že 5. maja 1917 umrl. Njegov grob je na vojnem pokopa-
lišču v Pulju. Med kapetane korvete prištevamo tudi Avgusta Fautza iz
Kirchberga pri Beljaku (roj. 1878), Jožefa Kogelnika iz Trga (roj. 1878) in
pl. Huberta Gangla Ehrenwertha iz Pliberka (roj. 1880). Vsi trije so svoj
poslednji čin dosegli leta 1918, prvi v mesecu maju, ostala dva pa 1. no-
vembra, neposredno pred koncem vojne.6
Po činu sledijo poročniki bojne ladje. Teh je bilo – po doslej proučenih
virih – deset. Leta 1873 je dosegel ta čin Pavel Hauser iz Beljaka (roj. 1839).
Kmalu nato je bil penzioniran kot trajni invalid. Vir mu sledi do leta 1874,
ko je verjetno umrl. Nadaljnji je Anton Egger iz Fraganta (roj. 1844), ki
je napredoval leta 1878. Od napredovanja ni omenjen več. Leta 1905 je
med poročnike bojne ladje napredoval Alfred Hauger iz Osterwitza pri
Št. Vidu (roj. 1889). Približno v istem času je napredoval Pavel Stockert
iz Celovca (roj. 1879), ki je ostal v tem činu do konca prve svetovne voj-
ne. Dve leti kasneje je med poročnike bojne ladje stopil Valter Maks Opl
iz Celovca (roj. 1879), ki pa je bil upokojen že leta 1910. Leta 1909 je napre-
doval Albert Heinz iz Beljaka (roj. 1879). Vir ga spremlja do leta 1917, ko
je verjetno umrl. Leta 1912 je napredoval Erik Žonta, drugi sin kontraad-
mirala Žonte. V činu poročnika bojne ladje je služil do konca prve svetov-
ne vojne. Alfred Liebler von Asselt iz Jezernice pri Beljaku (roj. 1885) je
napredoval leta 1914. Vir mu sledi do leta 1917, ko je umrl v Pulju. Njegov
grob na vojnem pokopališču je še ohranjen. Leta 1916 je bil povišan pl.
5 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 141/3364, 153/3696, 86/2120, 209/5101.«
6 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 44/1076, 233/5719, 50/1235, 108/2660 in 60/2660.«
237
