Page 42 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 42
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
bi Gruber dobil načrte naravnost z Reke. Pripovedovalec pa Gruberja ni
znal postaviti v določen čas.
Med jugoslovanskimi pomorščaki je verjetno najbolj poznal
Gruberjeve ladje, ki so se ohranile v Ljubljani, mornariški podoficir, vod
nik torpedne stroke Herman Vrečko, slikar in kipar amater, modelar in
učitelj tehničnega pouka. Modele je poznal že od otroštva dalje. Skupaj z
očetom si je večkrat ogledal bojno ladjo »Kaiser Karl VI.« v avli tedanjega
deželnega muzeja. Ime ladje mu ni bilo niti najmanj sporno. »Prisegel bi,
da se ni mogla imenovati drugače in da je to bila prva avstrijska bojna lad-
ja.« Kot brodarski podoficir je preučeval predvsem artilerijo in takelažo.
Na osnovi očetovega pripovedovanja in lastnega opazovanja jo je datiral v
prvo četrtino 18. stoletja. Po obliki, linijah in oborožitvi »bi jo najraje pos-
tavil na Holandsko, če ne bi vedel, da je imel belgijski Antwerpen enake
ali vsaj zelo podobne ladje in da je bilo Avstriji lažje dobiti načrte iz Belgije
kakor iz Holandije.« Po Vrečkovem pripovedovanju spada model v končno
fazo dela Gruberjevih modelarjev. (Ne da bi vedel za »najspretnejšega
mojstra«, je Vrečko govoril o modelarjih v množini, kar je zelo značilno.)
Na vprašanje, kaj misli pod končno fazo, je brez pomisleka odgovoril:
»Gruber je bil teoretik in praktik. Na osnovi praktičnega prikaza
določene gradnje ali aparature [tu je Vrečko poudaril, da je ta izraz
ponesrečen, op. M. P.], je poglabljal teorijo ali sploh prihajal do nje.
Če pomislimo na ladje, je moral najprej pokazati ogrodje, izračunati
ugrez, določiti potreben stabilizacijski balast, nosilnost, odpor vode
in moč vetrov ali vesel, oborožitev, posadko in podobno. Če pogleda-
mo model galeje in model korvete, opazimo, da je pustil spodnji del
reber odprt. To ni bilo slučajno. Po mojem je gotovo, da je svoje učen-
ce učil najprej na ogrodju, tj. kobilici, prednjem in zadnjem stativu in
na rebrih. Tu je moral zopet poudarjati glavno rebro in slediti zapo-
redju ostalih s točnimi izračuni. In nato je šele prišel na oplato, krov
in ostalo gradnjo. Na koncu je moral na osnovi vseh ostalih podatkov,
vključno s površino krova in stranic, izračunati površino jader in moč
takelaže. Na osnovi praktične gradnje je torej podajal teorijo, ki se je
učencem vtisnila v spomin. Ne bom se čudil, če bo to kdaj tudi prak-
tično dokazano.«
42
bi Gruber dobil načrte naravnost z Reke. Pripovedovalec pa Gruberja ni
znal postaviti v določen čas.
Med jugoslovanskimi pomorščaki je verjetno najbolj poznal
Gruberjeve ladje, ki so se ohranile v Ljubljani, mornariški podoficir, vod
nik torpedne stroke Herman Vrečko, slikar in kipar amater, modelar in
učitelj tehničnega pouka. Modele je poznal že od otroštva dalje. Skupaj z
očetom si je večkrat ogledal bojno ladjo »Kaiser Karl VI.« v avli tedanjega
deželnega muzeja. Ime ladje mu ni bilo niti najmanj sporno. »Prisegel bi,
da se ni mogla imenovati drugače in da je to bila prva avstrijska bojna lad-
ja.« Kot brodarski podoficir je preučeval predvsem artilerijo in takelažo.
Na osnovi očetovega pripovedovanja in lastnega opazovanja jo je datiral v
prvo četrtino 18. stoletja. Po obliki, linijah in oborožitvi »bi jo najraje pos-
tavil na Holandsko, če ne bi vedel, da je imel belgijski Antwerpen enake
ali vsaj zelo podobne ladje in da je bilo Avstriji lažje dobiti načrte iz Belgije
kakor iz Holandije.« Po Vrečkovem pripovedovanju spada model v končno
fazo dela Gruberjevih modelarjev. (Ne da bi vedel za »najspretnejšega
mojstra«, je Vrečko govoril o modelarjih v množini, kar je zelo značilno.)
Na vprašanje, kaj misli pod končno fazo, je brez pomisleka odgovoril:
»Gruber je bil teoretik in praktik. Na osnovi praktičnega prikaza
določene gradnje ali aparature [tu je Vrečko poudaril, da je ta izraz
ponesrečen, op. M. P.], je poglabljal teorijo ali sploh prihajal do nje.
Če pomislimo na ladje, je moral najprej pokazati ogrodje, izračunati
ugrez, določiti potreben stabilizacijski balast, nosilnost, odpor vode
in moč vetrov ali vesel, oborožitev, posadko in podobno. Če pogleda-
mo model galeje in model korvete, opazimo, da je pustil spodnji del
reber odprt. To ni bilo slučajno. Po mojem je gotovo, da je svoje učen-
ce učil najprej na ogrodju, tj. kobilici, prednjem in zadnjem stativu in
na rebrih. Tu je moral zopet poudarjati glavno rebro in slediti zapo-
redju ostalih s točnimi izračuni. In nato je šele prišel na oplato, krov
in ostalo gradnjo. Na koncu je moral na osnovi vseh ostalih podatkov,
vključno s površino krova in stranic, izračunati površino jader in moč
takelaže. Na osnovi praktične gradnje je torej podajal teorijo, ki se je
učencem vtisnila v spomin. Ne bom se čudil, če bo to kdaj tudi prak-
tično dokazano.«
42
