Page 45 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 45
Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija (2. polovica 18. stoletja)
odločno preglobok. Vendar je morala Hacquetova odklonilna sodba slone-
ti na dejstvu, ki je tako ostro sodbo vsaj deloma opravičilo.
Oglejmo si na kratko, kaj pravi Hacquet. Po kratki obravnavi Save
in njenih značilnosti ter nevarnosti (mišljene so nevarnosti za plovbo in
plovne objekte) prehaja na zgodovino »plovbe po naši deželi« od Karla VI.
naprej. V odločilnem trenutku za plovbo po Savi (1768 do 1774) se je – po
Hacquetovem mišljenju – pojavil v Ljubljani napačen človek, ki kot pred-
stojnik plovbe ni bil sposoben napraviti vsega tistega, kar so upravičeno
pričakovali od njega. Hacquet nikjer ne navaja imena tega moža, vendar
je očitno, da gre za Gruberja, kar dokazuje med drugim tudi trditev, da
so kranjski deželni stanovi in verjetno tudi dunajska vlada »storili napa-
ko, da so moža odtegnili od njegovega pravega poklica, ki je bil oltar, ne
pa navtika.«17 Dalje Hacquet prav strupeno napada »napačnega človeka«
zaradi zapravljivosti, alkimizma in vedeževalstva. Glede plovbe (po Savi)
pa pravi:
»Ves prometni svet je videl, da so bili posli za izboljšanje plovbe, ki so
bili zaupani njegovim rokam, zlorabljeni, da je velike vsote zapravil z
otroškimi neumnostmi, tako da bi imela brezdelna glava, če bi hotela
objaviti vse te abderitske dogodke, dovolj snovi, da bi napolnila debel
zvezek, in bi za to stoletje gotovo odkrili neverjetne stvari.«
Med temi »stvarmi« pa so tudi savske jadrnice, o katerih Hacquet
pravi:
»Komaj se je pričelo misliti na to, da bi napravili Savo plovno in da bi
razpadla [tj. zrušena] in deloma ponesrečena dela starih popravil, so
že vnaprej zahtevali del denarja za gradnjo ladij, za katere bi mislil,
da so bolj sposobne za morje kakor za rečni tok, ki je poln čeri.«
Tu ni težko dognati, da je Müllner mislil na štiri ohranjene in tedaj
znane modele morskih ladij, ker Hacquetovega pisanja ni prav razumel.
Po drugi strani lahko ugotovimo, da Hacquet misli na ladje za priobalno
plovbo na jadra. Gotovo pa je tudi, da so imele tudi vesla ali vsaj gonilne
drogove. Dalje Hacquet pravi:
»Vse te po malem otročje navtične naprave so bile prevelike in pre-
majhne, prevelike od Ljubljane do Siska, kjer se znajdemo [...] v veliki
ravnini Ilirije in kjer se Sava pojača s Kolpo, premajhne pa od imeno-
vanega mesta do Beograda, kjer se reka izliva v Donavo.«
17 Hacquet 1784, 151–3.
45
odločno preglobok. Vendar je morala Hacquetova odklonilna sodba slone-
ti na dejstvu, ki je tako ostro sodbo vsaj deloma opravičilo.
Oglejmo si na kratko, kaj pravi Hacquet. Po kratki obravnavi Save
in njenih značilnosti ter nevarnosti (mišljene so nevarnosti za plovbo in
plovne objekte) prehaja na zgodovino »plovbe po naši deželi« od Karla VI.
naprej. V odločilnem trenutku za plovbo po Savi (1768 do 1774) se je – po
Hacquetovem mišljenju – pojavil v Ljubljani napačen človek, ki kot pred-
stojnik plovbe ni bil sposoben napraviti vsega tistega, kar so upravičeno
pričakovali od njega. Hacquet nikjer ne navaja imena tega moža, vendar
je očitno, da gre za Gruberja, kar dokazuje med drugim tudi trditev, da
so kranjski deželni stanovi in verjetno tudi dunajska vlada »storili napa-
ko, da so moža odtegnili od njegovega pravega poklica, ki je bil oltar, ne
pa navtika.«17 Dalje Hacquet prav strupeno napada »napačnega človeka«
zaradi zapravljivosti, alkimizma in vedeževalstva. Glede plovbe (po Savi)
pa pravi:
»Ves prometni svet je videl, da so bili posli za izboljšanje plovbe, ki so
bili zaupani njegovim rokam, zlorabljeni, da je velike vsote zapravil z
otroškimi neumnostmi, tako da bi imela brezdelna glava, če bi hotela
objaviti vse te abderitske dogodke, dovolj snovi, da bi napolnila debel
zvezek, in bi za to stoletje gotovo odkrili neverjetne stvari.«
Med temi »stvarmi« pa so tudi savske jadrnice, o katerih Hacquet
pravi:
»Komaj se je pričelo misliti na to, da bi napravili Savo plovno in da bi
razpadla [tj. zrušena] in deloma ponesrečena dela starih popravil, so
že vnaprej zahtevali del denarja za gradnjo ladij, za katere bi mislil,
da so bolj sposobne za morje kakor za rečni tok, ki je poln čeri.«
Tu ni težko dognati, da je Müllner mislil na štiri ohranjene in tedaj
znane modele morskih ladij, ker Hacquetovega pisanja ni prav razumel.
Po drugi strani lahko ugotovimo, da Hacquet misli na ladje za priobalno
plovbo na jadra. Gotovo pa je tudi, da so imele tudi vesla ali vsaj gonilne
drogove. Dalje Hacquet pravi:
»Vse te po malem otročje navtične naprave so bile prevelike in pre-
majhne, prevelike od Ljubljane do Siska, kjer se znajdemo [...] v veliki
ravnini Ilirije in kjer se Sava pojača s Kolpo, premajhne pa od imeno-
vanega mesta do Beograda, kjer se reka izliva v Donavo.«
17 Hacquet 1784, 151–3.
45
