Page 44 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 44
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Tako Vrečko. Gotovo je ta zapis, ki je nastal leta 1964 v Piranu ob raz-
stavljenih modelih, ključ za reševanje celotnega poteka pedagoškega pro-
cesa na brodarskem oddelku mehanične šole.16
Če strnemo doslej navedene podatke, jasno vidimo, da je bila
delitev modelov iz rečnega in morskega ladjedelstva od modelov za pouk
hidravlike in kmetijstva smotrna predvsem zaradi tega, ker je pouk
»brodarstva« kot splošne pomorske stroke, in ladjedelstva še posebej,
potekal ločeno od pouka ostalih strok, in to ob praktičnem prikazovanju
že izdelanih modelov prek izračunov vseh potrebnih podatkov do
teoretičnih zaključkov. Teorijo so poučevali na osnovi prakse. Od tod so jo
razvijali naprej, kar dokazujejo nove Gruberjeve ladje (nesposobne, kakor
jim pravi Hacquet), ki so plule po Savi in najbrž tudi po Donavi.
Navedeni podatki, zlasti pa izročilo, ki se je ohranilo pri pomoršča-
kih, odgovarjajo deloma tudi na tretje postavljeno vprašanje. Če bi na-
mreč upoštevali samo tiste štiri modele, ki jih omenja Müllner v svoji
opombi, se najbrž ne bi pojavila potreba po posebni dvorani. Dovolj bi
bila srednje velika učilnica. Videli smo pa, da omenja izročilo še vsaj dva
modela vojnopomorskih ladij v avstrijskem mornariškem muzeju v Pulju.
Dalje so tu še na novo ugotovljeni modeli iste šole, in sicer že omenje-
ni modeli vlačilca za prevoz lesa, fregate v gradnji, rečne tombase in reč-
ne »ladje« (po eden v Ljubljani in Piranu). Sicer so zelo opazne razlike v
izdelavi, kajti nekateri modeli so bolj grobi in manj precizni od drugih,
vendar – kakor bomo videli kasneje – obstajajo za to prepričljivi razlogi.
Skupaj smo tako našteli deset modelov, torej šest več, kot je bilo znanih
Müllnerju. Tu pa je še »nerazumljiva« Hacquetova pripomba, ki pravi – po
Müllnerju – dobesedno: »Sam sem s takimi nesposobnimi ladjami preplul
celotni tok [Save, op. M. P.] po vsej njeni dolžini.« Müllner k temu dodaja:
»To naj bi bile jadrnice, ki pa so bile kmalu opuščene.« Tu je kontinentalni
Müllner zašel v pomoto, ki je vso stvar precej zapletla. Vsekakor Hacquet
ni mogel pluti niti z bojno ladjo »Kaiser Karl VI.« niti z beneško galejo, še
manj pa z manjšo korveto na jadra in vesla, ki bi bila za manevriranje po
reki več kot okorna. Dvomljivo je, da bi lahko po Savi plula trgovska ladja,
ki je omenjena kot četrta, kajti njen ugrez je bil za nekatera mesta na Savi
16 Vse omenjene zapise je zapisal avtor neobvezno in so shranjeni pri njem. Za podat-
ke o posameznih oficirjih Avstro-Ogrske prim. Redaktion der »Mitteilungen aus
dem Gebiet des Seewesens«, 1876–1918, Almanach für die K. u. K. Kriegsmarine. Za
podatke o jugoslovanskih oficirjih prim. posamezne Rangliste 1929 in 1939; Pod-
horsky 1972; Podhorsky 1970.
44
Tako Vrečko. Gotovo je ta zapis, ki je nastal leta 1964 v Piranu ob raz-
stavljenih modelih, ključ za reševanje celotnega poteka pedagoškega pro-
cesa na brodarskem oddelku mehanične šole.16
Če strnemo doslej navedene podatke, jasno vidimo, da je bila
delitev modelov iz rečnega in morskega ladjedelstva od modelov za pouk
hidravlike in kmetijstva smotrna predvsem zaradi tega, ker je pouk
»brodarstva« kot splošne pomorske stroke, in ladjedelstva še posebej,
potekal ločeno od pouka ostalih strok, in to ob praktičnem prikazovanju
že izdelanih modelov prek izračunov vseh potrebnih podatkov do
teoretičnih zaključkov. Teorijo so poučevali na osnovi prakse. Od tod so jo
razvijali naprej, kar dokazujejo nove Gruberjeve ladje (nesposobne, kakor
jim pravi Hacquet), ki so plule po Savi in najbrž tudi po Donavi.
Navedeni podatki, zlasti pa izročilo, ki se je ohranilo pri pomoršča-
kih, odgovarjajo deloma tudi na tretje postavljeno vprašanje. Če bi na-
mreč upoštevali samo tiste štiri modele, ki jih omenja Müllner v svoji
opombi, se najbrž ne bi pojavila potreba po posebni dvorani. Dovolj bi
bila srednje velika učilnica. Videli smo pa, da omenja izročilo še vsaj dva
modela vojnopomorskih ladij v avstrijskem mornariškem muzeju v Pulju.
Dalje so tu še na novo ugotovljeni modeli iste šole, in sicer že omenje-
ni modeli vlačilca za prevoz lesa, fregate v gradnji, rečne tombase in reč-
ne »ladje« (po eden v Ljubljani in Piranu). Sicer so zelo opazne razlike v
izdelavi, kajti nekateri modeli so bolj grobi in manj precizni od drugih,
vendar – kakor bomo videli kasneje – obstajajo za to prepričljivi razlogi.
Skupaj smo tako našteli deset modelov, torej šest več, kot je bilo znanih
Müllnerju. Tu pa je še »nerazumljiva« Hacquetova pripomba, ki pravi – po
Müllnerju – dobesedno: »Sam sem s takimi nesposobnimi ladjami preplul
celotni tok [Save, op. M. P.] po vsej njeni dolžini.« Müllner k temu dodaja:
»To naj bi bile jadrnice, ki pa so bile kmalu opuščene.« Tu je kontinentalni
Müllner zašel v pomoto, ki je vso stvar precej zapletla. Vsekakor Hacquet
ni mogel pluti niti z bojno ladjo »Kaiser Karl VI.« niti z beneško galejo, še
manj pa z manjšo korveto na jadra in vesla, ki bi bila za manevriranje po
reki več kot okorna. Dvomljivo je, da bi lahko po Savi plula trgovska ladja,
ki je omenjena kot četrta, kajti njen ugrez je bil za nekatera mesta na Savi
16 Vse omenjene zapise je zapisal avtor neobvezno in so shranjeni pri njem. Za podat-
ke o posameznih oficirjih Avstro-Ogrske prim. Redaktion der »Mitteilungen aus
dem Gebiet des Seewesens«, 1876–1918, Almanach für die K. u. K. Kriegsmarine. Za
podatke o jugoslovanskih oficirjih prim. posamezne Rangliste 1929 in 1939; Pod-
horsky 1972; Podhorsky 1970.
44
