Page 46 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
In dalje:
»Medtem ko so take ladje potrebovale enako posadko kot tiste, ki so
bile primerne naravi reke, katere bi manj stale, in so v deželi navadno
v uporabi ter nosijo trikrat večji tovor. Le komu more priti na misel
uporabljati jadrnice na reki, ki je tako deroča in vijugava in so pri tem
še njena obrežja obraščena z gostimi gozdovi?«
Že do tega mesta je Hacquetovo pripovedovanje nadvse zlobno.
Vendar pove marsikaj, kar nam pri Müllnerju in drugih piscih ni bilo ra-
zumljivo. Predvsem pa je treba pribiti dejstvo, da je Gruber dal graditi ja-
drnice za plovbo od Ljubljane do Beograda. Ta novost ni bila povsem po-
srečena, bila pa je za svoj čas revolucionarna vsaj kot poskus, da bi se v
neki kontinentalni državi uvedla plovba na jadra po za to primernih re-
kah. Da Sava ni bila popolnoma primerna za takšno plovbo, Gruber te-
daj še ni mogel vedeti. Iz izkušnje pa je to vedel Hacquet, vendar najbrž
nekaj let potem, ko so bile spuščene v vodo prve takšne jadrnice. In tu
podajamo celoten Hacquetov stavek, ki je pri Müllnerju nekoliko okr-
njen: »Sam sem preplul celotni tok (Save) v vsej njegovi dolžini s takšni-
mi nesposobnimi ladjami, toda jadra niso mogla biti nikdar uporabljena.«
V Hacquetovem poročilu je še ugotovitev (1784): »In sedaj so te dragocene
ladje, za gradnjo katerih so bili porabljeni tudi cerkveni skladi, že nekaj
let v pozabi, ne da bi dale najmanjšo korist.« In sredi tega negativnega po-
ročila vzklikne Hacquet s Castriottom: »Preženite daleč od sebe vedeže-
valce iz zvezd in izdelovalce zlata!«
Med vsemi poročili o Gruberju kot ladjedelskem inženirju – kajti to
mu priznava – je Hacquetovo najbolj strupeno. Ne moremo mu pa zanika-
ti določene mere objektivnosti, čeprav tudi on o navtiki in plovbi ni vedel
mnogo. Gruberju priznava, da je dal zgraditi jadrnice za plovbo po Savi,
ocenjuje pa te ladje, da so prevelike za pot od izliva Ljubljanice do Siska
in premajhne za pot od Siska do Zemuna. Prav tako priznava, da so mu
kranjski deželni stanovi zaupali navtiko. Če pustimo ob strani natolceva-
nje o alkimizmu, neprimernem trošenju sredstev in podobno, ostaneta ti
dve dejstvi nesporni.
Tu nas zanima le prvo, tj. gradnja savskih jadrnic. Ne moremo pre-
zreti zlobne Hacquetove pripombe, da so bile te ladje že v njegovem času
(knjiga je izšla leta 1784) pozabljene. Tu je šel Hacquet odločno predaleč.
Gruberjevemu življenjepiscu Müllnerju moramo, kljub njegovi izraziti
kontinentalnosti, nerazumevanju navtičnih vprašanj in mešanju vojno-
46
In dalje:
»Medtem ko so take ladje potrebovale enako posadko kot tiste, ki so
bile primerne naravi reke, katere bi manj stale, in so v deželi navadno
v uporabi ter nosijo trikrat večji tovor. Le komu more priti na misel
uporabljati jadrnice na reki, ki je tako deroča in vijugava in so pri tem
še njena obrežja obraščena z gostimi gozdovi?«
Že do tega mesta je Hacquetovo pripovedovanje nadvse zlobno.
Vendar pove marsikaj, kar nam pri Müllnerju in drugih piscih ni bilo ra-
zumljivo. Predvsem pa je treba pribiti dejstvo, da je Gruber dal graditi ja-
drnice za plovbo od Ljubljane do Beograda. Ta novost ni bila povsem po-
srečena, bila pa je za svoj čas revolucionarna vsaj kot poskus, da bi se v
neki kontinentalni državi uvedla plovba na jadra po za to primernih re-
kah. Da Sava ni bila popolnoma primerna za takšno plovbo, Gruber te-
daj še ni mogel vedeti. Iz izkušnje pa je to vedel Hacquet, vendar najbrž
nekaj let potem, ko so bile spuščene v vodo prve takšne jadrnice. In tu
podajamo celoten Hacquetov stavek, ki je pri Müllnerju nekoliko okr-
njen: »Sam sem preplul celotni tok (Save) v vsej njegovi dolžini s takšni-
mi nesposobnimi ladjami, toda jadra niso mogla biti nikdar uporabljena.«
V Hacquetovem poročilu je še ugotovitev (1784): »In sedaj so te dragocene
ladje, za gradnjo katerih so bili porabljeni tudi cerkveni skladi, že nekaj
let v pozabi, ne da bi dale najmanjšo korist.« In sredi tega negativnega po-
ročila vzklikne Hacquet s Castriottom: »Preženite daleč od sebe vedeže-
valce iz zvezd in izdelovalce zlata!«
Med vsemi poročili o Gruberju kot ladjedelskem inženirju – kajti to
mu priznava – je Hacquetovo najbolj strupeno. Ne moremo mu pa zanika-
ti določene mere objektivnosti, čeprav tudi on o navtiki in plovbi ni vedel
mnogo. Gruberju priznava, da je dal zgraditi jadrnice za plovbo po Savi,
ocenjuje pa te ladje, da so prevelike za pot od izliva Ljubljanice do Siska
in premajhne za pot od Siska do Zemuna. Prav tako priznava, da so mu
kranjski deželni stanovi zaupali navtiko. Če pustimo ob strani natolceva-
nje o alkimizmu, neprimernem trošenju sredstev in podobno, ostaneta ti
dve dejstvi nesporni.
Tu nas zanima le prvo, tj. gradnja savskih jadrnic. Ne moremo pre-
zreti zlobne Hacquetove pripombe, da so bile te ladje že v njegovem času
(knjiga je izšla leta 1784) pozabljene. Tu je šel Hacquet odločno predaleč.
Gruberjevemu življenjepiscu Müllnerju moramo, kljub njegovi izraziti
kontinentalnosti, nerazumevanju navtičnih vprašanj in mešanju vojno-
46
