Page 48 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 48
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
varnosti, da ladja nasede. V veliki večini primerov so za vožnjo proti toku
prišla v poštev le vesla in gonilni drogovi. Za majhne ladje je taka plovba
izvedljiva dokaj ekonomično, za težje in večje pa je takšna plovba neeko-
nomična in navtično oporečna. Kljub temu pa lahko rečemo, da je bila vo-
žnja v smeri toka toliko ekonomična in hitra, da je opravičila počasno po-
vratno pot. Toda Hacquetu so bili hidrografski in navtični oziri, kakor jih
je on razumel, dovolj, da je ta tip jadrnic označil za nesposobne.
Hacquet je svojo sodbo ustvaril na osnovi dveh ali več voženj v sme-
ri Beograd –Sisak–Zalog. Da pa je svojo odklonilno stališče tako odločno
napisal, je moral takšne ladje nekje videti in presojati z vsemi tehnični-
mi podatki pri roki. To pa nas zopet pripelje v Gruberjevo dvorano za la-
dijske modele v mehanični in hidravlični šoli. Prastara praksa, ki se vleče
od srednjega veka dalje (primer: Benetke, Livorno, Genova) je zahteva-
la, da se poleg ladje zgradi tudi model. Nekateri ladjedelci (primer: Trst,
Piran, Koper, Benetke, Ancona) so na osnovi načrtov izdelali najprej mo-
del, nato šele ladjo. Nekaj takih modelov se je ohranilo. Zato lahko mir-
no trdimo, da so ljubljanski ladjedelci poleg modelov, ki so služili izključ-
no pouku, izdelovali tudi modele savskih jadrnic, ki so bile projektirane
na šoli. Zato je gotovo, da je bilo v dvorani poleg omenjenih tudi nekaj mo-
delov savskih ladij, kakor so bile barketoni, barcelle, sechsrine in »ladje«,
pa tudi kak model novih savskih jadrnic. Če že zdaj upoštevamo način
dela in pouka na šoli, potem lahko govorimo vsaj o treh modelih teh pri
Hacquetu tako omalovaževanih jadrnic. Gotovo je, da je Hacquet ustvaril
svojo sodbo tudi na osnovi modelov, a žal jih ni opisal, ni navedel njiho-
vih konstrukcijskih napak in se je dal zavesti splošnemu neodobravanju,
ki se je tedaj širilo proti patru Gruberju. Zato moramo njegovo sodbo o je-
zuitovem delu jemati zelo zadržano.
Iz vsega tega se da sklepati, da je bilo v dvorani zbranih več modelov,
kot jih danes poznamo. Na osnovi tu navedenih podatkov lahko našteje-
mo tele modele: bojna ladja »Kaiser Karl VI.«, korveta na jadra in vesla,
beneška galeja, fregata v gradnji, vlačilec za prevoz in vleko lesa, trgo-
vska dvojambornica (vse hranijo v Piranu), vsaj dve fregati (hranili so ju
v puljskem mornariškem muzeju), ena tombasa (hranijo jo v Ljubljani) in
ena »ladja« za plovbo po Ljubljanici (hranijo jo v Piranu). To so ohranjeni
ali po izročilu mornarice izpričani modeli. Če so bili v zbirki modeli tipa
tombasa in »ladja«, so bili tudi modeli tipa barketone, barcella in sechsri-
na. Če k vsem tem prištejemo še tri Gruberjeve savske jadrnice, tj. eno v
gradnji, drugo na pol izgotovljeno in tretjo izgotovljeno, imamo skupaj 16
48
varnosti, da ladja nasede. V veliki večini primerov so za vožnjo proti toku
prišla v poštev le vesla in gonilni drogovi. Za majhne ladje je taka plovba
izvedljiva dokaj ekonomično, za težje in večje pa je takšna plovba neeko-
nomična in navtično oporečna. Kljub temu pa lahko rečemo, da je bila vo-
žnja v smeri toka toliko ekonomična in hitra, da je opravičila počasno po-
vratno pot. Toda Hacquetu so bili hidrografski in navtični oziri, kakor jih
je on razumel, dovolj, da je ta tip jadrnic označil za nesposobne.
Hacquet je svojo sodbo ustvaril na osnovi dveh ali več voženj v sme-
ri Beograd –Sisak–Zalog. Da pa je svojo odklonilno stališče tako odločno
napisal, je moral takšne ladje nekje videti in presojati z vsemi tehnični-
mi podatki pri roki. To pa nas zopet pripelje v Gruberjevo dvorano za la-
dijske modele v mehanični in hidravlični šoli. Prastara praksa, ki se vleče
od srednjega veka dalje (primer: Benetke, Livorno, Genova) je zahteva-
la, da se poleg ladje zgradi tudi model. Nekateri ladjedelci (primer: Trst,
Piran, Koper, Benetke, Ancona) so na osnovi načrtov izdelali najprej mo-
del, nato šele ladjo. Nekaj takih modelov se je ohranilo. Zato lahko mir-
no trdimo, da so ljubljanski ladjedelci poleg modelov, ki so služili izključ-
no pouku, izdelovali tudi modele savskih jadrnic, ki so bile projektirane
na šoli. Zato je gotovo, da je bilo v dvorani poleg omenjenih tudi nekaj mo-
delov savskih ladij, kakor so bile barketoni, barcelle, sechsrine in »ladje«,
pa tudi kak model novih savskih jadrnic. Če že zdaj upoštevamo način
dela in pouka na šoli, potem lahko govorimo vsaj o treh modelih teh pri
Hacquetu tako omalovaževanih jadrnic. Gotovo je, da je Hacquet ustvaril
svojo sodbo tudi na osnovi modelov, a žal jih ni opisal, ni navedel njiho-
vih konstrukcijskih napak in se je dal zavesti splošnemu neodobravanju,
ki se je tedaj širilo proti patru Gruberju. Zato moramo njegovo sodbo o je-
zuitovem delu jemati zelo zadržano.
Iz vsega tega se da sklepati, da je bilo v dvorani zbranih več modelov,
kot jih danes poznamo. Na osnovi tu navedenih podatkov lahko našteje-
mo tele modele: bojna ladja »Kaiser Karl VI.«, korveta na jadra in vesla,
beneška galeja, fregata v gradnji, vlačilec za prevoz in vleko lesa, trgo-
vska dvojambornica (vse hranijo v Piranu), vsaj dve fregati (hranili so ju
v puljskem mornariškem muzeju), ena tombasa (hranijo jo v Ljubljani) in
ena »ladja« za plovbo po Ljubljanici (hranijo jo v Piranu). To so ohranjeni
ali po izročilu mornarice izpričani modeli. Če so bili v zbirki modeli tipa
tombasa in »ladja«, so bili tudi modeli tipa barketone, barcella in sechsri-
na. Če k vsem tem prištejemo še tri Gruberjeve savske jadrnice, tj. eno v
gradnji, drugo na pol izgotovljeno in tretjo izgotovljeno, imamo skupaj 16
48
