Page 72 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 72
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
dostojno obdelal vse vire iz arhivov jadranskih mest, ki pridejo v poštev
za to snov. Toda že gradivo, ki ga imamo na voljo, daje slutiti, da je bilo
slovensko ladjarstvo precej pomembnejše, kot smo doslej mislili. To pa je
tudi razumljivo. Po našem ozemlju vodijo v srednjo Evropo trgovske poti,
ki so v vseh časih povezovale srednjeevropska ljudstva, od sedanje Češke
in Slovaške do južne Nemčije, s pomorsko trgovino na Jadranu.
V času, ki ga obravnava ta razprava, so bile omenjene poti še važnej-
še. Hitri gospodarski in populacijski razvoj Trsta in Reke in izredna rast
industrijskih središč v notranjosti avstrijske države sta polagoma spremi-
njala našo deželo v most med srednjo Evropo in Jadranom. To se je naj-
bolj pokazalo, ko je bila leta 1859 dograjena Južna železnica, ki je povezo-
vala Dunaj s Trstom. Nekoliko kasneje so dogradili še železniški odcep iz
Pivke na Reko; tako je bilo povezano s središčem države tudi reško prista-
nišče, ki se je kakor Trst hitro razvijalo. To stanje se je še popravilo, ko je
bila speljana še železnica Budimpešta–Reka, ki je povezovala Jadran tudi
z ogrsko polovico avstrijske države. Vse to pa je povzročilo, da sta se Trst
in Reka začela naglo razvijati na vseh gospodarskih področjih.
Dinamični razvoj Trsta in Reke je v obe mesti pritegnil tudi mnoge
Slovence, ki so se zaposlili v najvažnejših gospodarskih panogah v obeh
mestih, to je v trgovini, pomorstvu, ladjarstvu in ladjedelništvu, ponekod
tudi v bančništvu in industriji.
A temu, čemur sledimo v ladjarstvu druge polovice 19. stoletja, ver-
jetno ne bi mogli slediti, če ne bi imeli na morju neke stare tradicije tako
v ladjarstvu kot v pomorski trgovini. V teh gospodarskih vejah smo se
Slovenci uveljavljali že od srednjega veka. V 14. in 15. stoletju, ko je trgo-
vina med našimi primorskimi mesti in slovenskim ter srednjeevropskim
zaledjem zelo cvetela, srečamo ob obmorskih mestih mnoge slovenske tr-
govce. Čeprav je bil slovenski narod politično odrezan od morja in svo-
jih naravnih pristanišč, so Slovenci posegli v pomorsko trgovino in lad-
jarstvo. Ne moremo sicer trditi, da so bili naši predniki gibalo pomorstva
na severnem Jadranu, a tega ne moremo trditi za nikogar. Reka in Trst,
ki sta od poznega srednjega veka pripadala naravnemu zaledju, sta bila
kot trgovski pristanišči precej nepomembna. V nekoliko manjši meri ve-
lja to tudi za Koper, Izolo, Piran in za druga istrska mesta. Pomorstvo na-
ših mest so ovirali administrativni ukrepi beneške republike, ki je uvedla
predvsem na severnem Jadranu pravi trgovsko pomorski monopol, ta pa
je ekonomsko prizadel vsa obalna mesta tega področja. Kljub temu so se
mnogi Slovenci vključili v življenje primorskih mest in živahno trgova-
72
dostojno obdelal vse vire iz arhivov jadranskih mest, ki pridejo v poštev
za to snov. Toda že gradivo, ki ga imamo na voljo, daje slutiti, da je bilo
slovensko ladjarstvo precej pomembnejše, kot smo doslej mislili. To pa je
tudi razumljivo. Po našem ozemlju vodijo v srednjo Evropo trgovske poti,
ki so v vseh časih povezovale srednjeevropska ljudstva, od sedanje Češke
in Slovaške do južne Nemčije, s pomorsko trgovino na Jadranu.
V času, ki ga obravnava ta razprava, so bile omenjene poti še važnej-
še. Hitri gospodarski in populacijski razvoj Trsta in Reke in izredna rast
industrijskih središč v notranjosti avstrijske države sta polagoma spremi-
njala našo deželo v most med srednjo Evropo in Jadranom. To se je naj-
bolj pokazalo, ko je bila leta 1859 dograjena Južna železnica, ki je povezo-
vala Dunaj s Trstom. Nekoliko kasneje so dogradili še železniški odcep iz
Pivke na Reko; tako je bilo povezano s središčem države tudi reško prista-
nišče, ki se je kakor Trst hitro razvijalo. To stanje se je še popravilo, ko je
bila speljana še železnica Budimpešta–Reka, ki je povezovala Jadran tudi
z ogrsko polovico avstrijske države. Vse to pa je povzročilo, da sta se Trst
in Reka začela naglo razvijati na vseh gospodarskih področjih.
Dinamični razvoj Trsta in Reke je v obe mesti pritegnil tudi mnoge
Slovence, ki so se zaposlili v najvažnejših gospodarskih panogah v obeh
mestih, to je v trgovini, pomorstvu, ladjarstvu in ladjedelništvu, ponekod
tudi v bančništvu in industriji.
A temu, čemur sledimo v ladjarstvu druge polovice 19. stoletja, ver-
jetno ne bi mogli slediti, če ne bi imeli na morju neke stare tradicije tako
v ladjarstvu kot v pomorski trgovini. V teh gospodarskih vejah smo se
Slovenci uveljavljali že od srednjega veka. V 14. in 15. stoletju, ko je trgo-
vina med našimi primorskimi mesti in slovenskim ter srednjeevropskim
zaledjem zelo cvetela, srečamo ob obmorskih mestih mnoge slovenske tr-
govce. Čeprav je bil slovenski narod politično odrezan od morja in svo-
jih naravnih pristanišč, so Slovenci posegli v pomorsko trgovino in lad-
jarstvo. Ne moremo sicer trditi, da so bili naši predniki gibalo pomorstva
na severnem Jadranu, a tega ne moremo trditi za nikogar. Reka in Trst,
ki sta od poznega srednjega veka pripadala naravnemu zaledju, sta bila
kot trgovski pristanišči precej nepomembna. V nekoliko manjši meri ve-
lja to tudi za Koper, Izolo, Piran in za druga istrska mesta. Pomorstvo na-
ših mest so ovirali administrativni ukrepi beneške republike, ki je uvedla
predvsem na severnem Jadranu pravi trgovsko pomorski monopol, ta pa
je ekonomsko prizadel vsa obalna mesta tega področja. Kljub temu so se
mnogi Slovenci vključili v življenje primorskih mest in živahno trgova-
72
