Page 74 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 74
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
ne v Piranu Jakoba iz Gorice in Nikolaja, sina pok. Ridolfa, iz Devina, ki
sta leta 1354 najela ladjo v tem mestu. Prav tako sta leta 1388 najela ladjo
v Piranu Maver in Peter, sin Matije, oba iz Gorice. V 15. stoletju je vse več
najemnikov plovnih objektov. Tako srečamo mimo drugih pri tem pos-
lu Matijo Vidasa iz Ljubljane in Petra iz Dravograda (1421), Ivana Strigla,
morda iz Ljubljane (1492), Nikolaja Antifara iz Ljubljane (1495) in Jurija
Heca, ki se imenuje zdaj Dunajčana zdaj Goričana (1496).
Še važnejši so podatki o pravih lastnikih ladij. Prvi doslej znani slo-
venski lastnik ladje je ljubljanski trgovec Tomaž, sin Mihaelov, ki je leta
1422 zastavil svojo ladjo Židu Samuelu iz Pirana za dolg, ki ga je imel pri
njem. Vir ne izključuje možnosti, da je imel omenjeni Tomaž še druge lad-
je. Naslednji lastnik ladje je Pavel Dolničar (Lustaler) iz Ljubljane, ki je
imel svojo ladjo na Reki (1443). Sledi Frančišek iz Vipave (1473), ki je s
svojo ladjo prevažal romarje v romarske kraje srednje in severne Italije.
Tudi že imenovani trgovec Jurij Hec se omenja med ladjarji, saj je izgubil
leta 1493 eno od svojih ladij v nekem brodolomu. Na začetku 16. stoletja se
omenja med ladjarji Bernard Glonhofer iz Ljubljane (1503–1507).
Največji del 16. in 17. stoletja je v tem pogledu, kakor je že bilo reče-
no, popolnoma neraziskan. Nove podatke o slovenskih ladjarjih dobimo
šele v prvi polovici 18. stoletja, to je v času, ko je Karel VI. razglasil svo-
bodno plovbo po Jadranu (patent 2. julija 1717). Merkantilistična politi-
ka Karla VI. in Marije Terezije, ki je končno zlomila beneški pomorski in
trgovski monopol na severnem Jadranu, je omogočila, da sta se avstrij-
ski pomorski mesti Trst in Reka začeli naglo razvijati. Ni dvoma, da so
pri tem razvoju sodelovali tudi Slovenci iz neposrednega zaledja. Žal so
se v obeh razvijajočih se mestih zaposlovali predvsem kot delovna sila.
Vendar so se prav v tej dobi pojavili tudi pomembnejši slovenski poslov-
ni ljudje in med njimi je bilo tudi nekaj sposobnih ladjarjev. Tako je bil la-
stnik ladje Franc Rakovec, baron Raigersfeld, iz Ljubljane. Leta 1719 se je
preselil na Reko, kjer je kupil ladjo, verjetno tipa nava, s katero je trgo-
val med Kvarnerom, Senegalijo, Sicilijo in Portugalsko. Ni znano, koli-
ko časa je bil lastnik te ladje. Doslej znani viri ne omenjajo niti njenega
imena. Z Reke se je preselil v Trst. Tam ga najdemo med člani avstrijske
Orientalske kompanije in tržaške Trgovinske uprave, torej zopet med lad-
jarji. Skupaj z baronom Codellijem spada med najbolj vnete propagatorje
merkantilizma v Avstriji.
Raigersfeldovi sodobniki so bili Friderik Österreicher, trgovec iz
Ljubljane, ki se je okrog leta 1717 preselil v Trst, kjer je kupil ladjo tipa keč,
74
ne v Piranu Jakoba iz Gorice in Nikolaja, sina pok. Ridolfa, iz Devina, ki
sta leta 1354 najela ladjo v tem mestu. Prav tako sta leta 1388 najela ladjo
v Piranu Maver in Peter, sin Matije, oba iz Gorice. V 15. stoletju je vse več
najemnikov plovnih objektov. Tako srečamo mimo drugih pri tem pos-
lu Matijo Vidasa iz Ljubljane in Petra iz Dravograda (1421), Ivana Strigla,
morda iz Ljubljane (1492), Nikolaja Antifara iz Ljubljane (1495) in Jurija
Heca, ki se imenuje zdaj Dunajčana zdaj Goričana (1496).
Še važnejši so podatki o pravih lastnikih ladij. Prvi doslej znani slo-
venski lastnik ladje je ljubljanski trgovec Tomaž, sin Mihaelov, ki je leta
1422 zastavil svojo ladjo Židu Samuelu iz Pirana za dolg, ki ga je imel pri
njem. Vir ne izključuje možnosti, da je imel omenjeni Tomaž še druge lad-
je. Naslednji lastnik ladje je Pavel Dolničar (Lustaler) iz Ljubljane, ki je
imel svojo ladjo na Reki (1443). Sledi Frančišek iz Vipave (1473), ki je s
svojo ladjo prevažal romarje v romarske kraje srednje in severne Italije.
Tudi že imenovani trgovec Jurij Hec se omenja med ladjarji, saj je izgubil
leta 1493 eno od svojih ladij v nekem brodolomu. Na začetku 16. stoletja se
omenja med ladjarji Bernard Glonhofer iz Ljubljane (1503–1507).
Največji del 16. in 17. stoletja je v tem pogledu, kakor je že bilo reče-
no, popolnoma neraziskan. Nove podatke o slovenskih ladjarjih dobimo
šele v prvi polovici 18. stoletja, to je v času, ko je Karel VI. razglasil svo-
bodno plovbo po Jadranu (patent 2. julija 1717). Merkantilistična politi-
ka Karla VI. in Marije Terezije, ki je končno zlomila beneški pomorski in
trgovski monopol na severnem Jadranu, je omogočila, da sta se avstrij-
ski pomorski mesti Trst in Reka začeli naglo razvijati. Ni dvoma, da so
pri tem razvoju sodelovali tudi Slovenci iz neposrednega zaledja. Žal so
se v obeh razvijajočih se mestih zaposlovali predvsem kot delovna sila.
Vendar so se prav v tej dobi pojavili tudi pomembnejši slovenski poslov-
ni ljudje in med njimi je bilo tudi nekaj sposobnih ladjarjev. Tako je bil la-
stnik ladje Franc Rakovec, baron Raigersfeld, iz Ljubljane. Leta 1719 se je
preselil na Reko, kjer je kupil ladjo, verjetno tipa nava, s katero je trgo-
val med Kvarnerom, Senegalijo, Sicilijo in Portugalsko. Ni znano, koli-
ko časa je bil lastnik te ladje. Doslej znani viri ne omenjajo niti njenega
imena. Z Reke se je preselil v Trst. Tam ga najdemo med člani avstrijske
Orientalske kompanije in tržaške Trgovinske uprave, torej zopet med lad-
jarji. Skupaj z baronom Codellijem spada med najbolj vnete propagatorje
merkantilizma v Avstriji.
Raigersfeldovi sodobniki so bili Friderik Österreicher, trgovec iz
Ljubljane, ki se je okrog leta 1717 preselil v Trst, kjer je kupil ladjo tipa keč,
74
