Page 73 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 73
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
li v posredniški trgovini s slovenskimi deželami in preko njih z globljim
avstrijskim, ogrskim in deloma nemškim zaledjem. Kljub slabim potem
in velikim razdaljam se je ta trgovina tako razmahnila, da nas to danes
preseneča. Ljubljana, Škofja Loka, Kranj, Kamnik, Novo mesto, Zagreb,
Dravograd, Gradec, Beljak, Salzburg, Dunaj in druga mesta so bila stalno
povezana z morjem – po tujih in po naših trgovcih. Vse to kaže na živah-
no trgovsko menjavo med zaledjem in morjem kakor tudi obratno.
Naravno je, da niso trgovali samo s soljo. Prof. Gestrin v svojem delu
o trgovini slovenskega zaledja s primorskimi mesti navaja kot predmet tr-
govine: vino, olje, žafran, poper, muškatni cvet in orešek, nageljnove žbi-
ce, ingver, cimet, pomaranče, limone, mandeljne, rozine, sladkor, rožiče,
olive, granatna jabolka, raznovrstne tkanine (žamet, surovo svilo, atlas,
damast, blago iz kamelje dlake itd.), soliter, galun, papir, ribe (hobotnice,
tune, škombre, polenovke, plošče in slanike in še razne vrste male ribe).
Že ta seznam dokazuje, da so vse to različno blago dovažali po morju, da
ga je bilo treba kupiti ali zamenjati za blago domače proizvodnje, kakor so
bile npr. koža, živina, meso in mesni izdelki, med in vosek, železni izdel-
ki in izdelki iz drugih kovin, domače sukno, les (med drugim tudi les za
gradnjo ladij), leseni izdelki in drugo. To pa je nujno terjalo, da so se me-
ščani naših primorskih mest ukvarjali z ladjarstvom in morskim prevoz-
ništvom. Poleg italijanskih navajajo viri tudi celo vrsto slovenskih trgov-
cev, ki so v 14. in 15. stoletju vzdrževali zveze med mesti na obali in mesti
v zaledju ter s tem pomagali pri razvoju pomorske trgovine naših pomor-
skih mest. V 16. stoletju se je trgovanje nadaljevalo, le da je deloma od-
padla trgovina z mesti pod beneško upravo, to je z Miljami, Koprom, Izolo
in Piranom, ker so avstrijske oblasti uvedle prisilne poti proti Trstu in
Reki. Prisilne poti pa so povečale dotok trgovcev predvsem v ti dve mes-
ti in s tem pripravile pot velikanskemu razvoju, ki sta ga Trst in Reka do-
živela pozneje.
Sedemnajsto stoletje je v tem pogledu najmanj raziskano. Vzrok je
deloma v spremenjenem načinu administracije mest, deloma pa tudi v
tem, da so se zgodovinarji za to dobo najmanj zanimali. Viri pa bodo ned-
vomno dokazali, da je bila slovenska trgovina s Trstom in Reko tudi te-
daj zelo živahna.
Med slovenskimi trgovci, ki so v teh stoletjih trgovali v mestih na
obali, so za nas najvažnejši tisti, ki so posegli v pomorsko trgovino kot na-
jemniki ladij ali kot pravi ladjarji, to je lastniki plovnih objektov. Viri do-
kazujejo, da so Slovenci najemali ladje že v 14. stoletju. Tako navajajo listi-
73
li v posredniški trgovini s slovenskimi deželami in preko njih z globljim
avstrijskim, ogrskim in deloma nemškim zaledjem. Kljub slabim potem
in velikim razdaljam se je ta trgovina tako razmahnila, da nas to danes
preseneča. Ljubljana, Škofja Loka, Kranj, Kamnik, Novo mesto, Zagreb,
Dravograd, Gradec, Beljak, Salzburg, Dunaj in druga mesta so bila stalno
povezana z morjem – po tujih in po naših trgovcih. Vse to kaže na živah-
no trgovsko menjavo med zaledjem in morjem kakor tudi obratno.
Naravno je, da niso trgovali samo s soljo. Prof. Gestrin v svojem delu
o trgovini slovenskega zaledja s primorskimi mesti navaja kot predmet tr-
govine: vino, olje, žafran, poper, muškatni cvet in orešek, nageljnove žbi-
ce, ingver, cimet, pomaranče, limone, mandeljne, rozine, sladkor, rožiče,
olive, granatna jabolka, raznovrstne tkanine (žamet, surovo svilo, atlas,
damast, blago iz kamelje dlake itd.), soliter, galun, papir, ribe (hobotnice,
tune, škombre, polenovke, plošče in slanike in še razne vrste male ribe).
Že ta seznam dokazuje, da so vse to različno blago dovažali po morju, da
ga je bilo treba kupiti ali zamenjati za blago domače proizvodnje, kakor so
bile npr. koža, živina, meso in mesni izdelki, med in vosek, železni izdel-
ki in izdelki iz drugih kovin, domače sukno, les (med drugim tudi les za
gradnjo ladij), leseni izdelki in drugo. To pa je nujno terjalo, da so se me-
ščani naših primorskih mest ukvarjali z ladjarstvom in morskim prevoz-
ništvom. Poleg italijanskih navajajo viri tudi celo vrsto slovenskih trgov-
cev, ki so v 14. in 15. stoletju vzdrževali zveze med mesti na obali in mesti
v zaledju ter s tem pomagali pri razvoju pomorske trgovine naših pomor-
skih mest. V 16. stoletju se je trgovanje nadaljevalo, le da je deloma od-
padla trgovina z mesti pod beneško upravo, to je z Miljami, Koprom, Izolo
in Piranom, ker so avstrijske oblasti uvedle prisilne poti proti Trstu in
Reki. Prisilne poti pa so povečale dotok trgovcev predvsem v ti dve mes-
ti in s tem pripravile pot velikanskemu razvoju, ki sta ga Trst in Reka do-
živela pozneje.
Sedemnajsto stoletje je v tem pogledu najmanj raziskano. Vzrok je
deloma v spremenjenem načinu administracije mest, deloma pa tudi v
tem, da so se zgodovinarji za to dobo najmanj zanimali. Viri pa bodo ned-
vomno dokazali, da je bila slovenska trgovina s Trstom in Reko tudi te-
daj zelo živahna.
Med slovenskimi trgovci, ki so v teh stoletjih trgovali v mestih na
obali, so za nas najvažnejši tisti, ki so posegli v pomorsko trgovino kot na-
jemniki ladij ali kot pravi ladjarji, to je lastniki plovnih objektov. Viri do-
kazujejo, da so Slovenci najemali ladje že v 14. stoletju. Tako navajajo listi-
73
