Page 92 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 92
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Madžare in Nemce, ki so imenovanim ladjedelnicam zelo zaupali.
Upoštevati je treba tudi, da so omenjene ladjedelnice delale z velikim us-
pehom tudi za tuje ladjarje, kar jim je prinašalo priznanja in seveda še po-
večalo zaupanje drugače dokaj nezaupljivih Slovencev.
Odnos ladjarjev do plovnih objektov in pomorstva prikazuje tudi
starost ladje ob nakupu celotne plovne enote ali njenih deležev. V tem so
naši ladjarji povprečno na boljšem kot hrvaški in nemški, vendar nekoli-
ko na slabšem kot madžarski. Od petinsedemdeset ladij, ki jih omenja ta-
bela, je bilo kar triintrideset takih, ki so jih Slovenci dali zgraditi na novo
sami ali v družbi s hrvaškimi, italijanskimi in nemškimi ladjarji. Enajst je
bilo ob nakupu starih do pet let. Osem jih je prišlo v last ali solastništvo
Slovencev, ko so imele 5 do 10 let. Osem ladij je bilo kupljenih v starosti od
10 do 15 let, osem od 15 do 20 let, tri od 20 do 25 let in štiri od 25 do 35 let.
Omenjene številke dovolj zgovorno dokazujejo, da je večina slovenskih
ladjarjev poznala prednosti nove ali malo rabljene ladje. Triintrideset no-
vih, h katerim lahko prištejemo še enajst skoraj novih ladij, dovolj dobro
utemeljuje to trditev.
Vse ladje, ki so na tabeli, so bile registrirane v štirih pristaniščih.
Zopet prednjači Trst z enainpetdesetimi registracijami, sledi mu Reka z
devetnajstimi. Štiri ladje so bile registrirane v Benetkah in ena v Rovinju.
Najprivlačnejši pomorski center za naše ljudi je torej postal Trst. Tu je slo-
vensko napredno meščanstvo gotovo videlo največje možnosti za razvoj,
predvsem pa večje možnosti za povezavo pomorske trgovine s širokim
slovenskim zaledjem, ki je bilo – posebno po dograditvi Južne železnice –
široko odprto za tranzitno trgovino med morjem in srednjo Evropo. Šele
v drugi vrsti je prihajala v poštev Reka, ki je bila stoletje prej v središču
pozornosti slovenskih ladjarjev. Toliko o ladjah.
Seznanimo se sedaj z ladjarji in njihovim odnosom do ladje in do lad-
jarskega poklica sploh. Na vprašanje, od kod so prišli, je možno le deloma
odgovoriti. Pri večini gre za priseljence iz raznih krajev slovenskih histo-
ričnih pokrajin; to so priseljenci, ki so se v obalnih mestih že udomačili in
se imeli za Tržačane, Rečane, Benečane itd. Le za redke izmed njih je mo-
goče po doslej znanih virih določiti tudi kraj izvora. Znano je npr., da je bil
Franc Jelovšek iz Vrem na Krasu. Njegov družabnik Matej Gasser je prišel
na Reko iz Škofje Loke. Anton Mašera, ki se imenuje zdaj Tržačana zdaj
Dunajčana, izhaja brez dvoma iz neke vasi pod Krnom. Nikolaj in Vincenc
Furlan, ki nastopata v Benetkah in Chioggi, sta doma iz spodnje Vipavske
doline ali, to je verjetneje, s Komenskega Krasa. Andrej Koprivec, ki se
92
Madžare in Nemce, ki so imenovanim ladjedelnicam zelo zaupali.
Upoštevati je treba tudi, da so omenjene ladjedelnice delale z velikim us-
pehom tudi za tuje ladjarje, kar jim je prinašalo priznanja in seveda še po-
večalo zaupanje drugače dokaj nezaupljivih Slovencev.
Odnos ladjarjev do plovnih objektov in pomorstva prikazuje tudi
starost ladje ob nakupu celotne plovne enote ali njenih deležev. V tem so
naši ladjarji povprečno na boljšem kot hrvaški in nemški, vendar nekoli-
ko na slabšem kot madžarski. Od petinsedemdeset ladij, ki jih omenja ta-
bela, je bilo kar triintrideset takih, ki so jih Slovenci dali zgraditi na novo
sami ali v družbi s hrvaškimi, italijanskimi in nemškimi ladjarji. Enajst je
bilo ob nakupu starih do pet let. Osem jih je prišlo v last ali solastništvo
Slovencev, ko so imele 5 do 10 let. Osem ladij je bilo kupljenih v starosti od
10 do 15 let, osem od 15 do 20 let, tri od 20 do 25 let in štiri od 25 do 35 let.
Omenjene številke dovolj zgovorno dokazujejo, da je večina slovenskih
ladjarjev poznala prednosti nove ali malo rabljene ladje. Triintrideset no-
vih, h katerim lahko prištejemo še enajst skoraj novih ladij, dovolj dobro
utemeljuje to trditev.
Vse ladje, ki so na tabeli, so bile registrirane v štirih pristaniščih.
Zopet prednjači Trst z enainpetdesetimi registracijami, sledi mu Reka z
devetnajstimi. Štiri ladje so bile registrirane v Benetkah in ena v Rovinju.
Najprivlačnejši pomorski center za naše ljudi je torej postal Trst. Tu je slo-
vensko napredno meščanstvo gotovo videlo največje možnosti za razvoj,
predvsem pa večje možnosti za povezavo pomorske trgovine s širokim
slovenskim zaledjem, ki je bilo – posebno po dograditvi Južne železnice –
široko odprto za tranzitno trgovino med morjem in srednjo Evropo. Šele
v drugi vrsti je prihajala v poštev Reka, ki je bila stoletje prej v središču
pozornosti slovenskih ladjarjev. Toliko o ladjah.
Seznanimo se sedaj z ladjarji in njihovim odnosom do ladje in do lad-
jarskega poklica sploh. Na vprašanje, od kod so prišli, je možno le deloma
odgovoriti. Pri večini gre za priseljence iz raznih krajev slovenskih histo-
ričnih pokrajin; to so priseljenci, ki so se v obalnih mestih že udomačili in
se imeli za Tržačane, Rečane, Benečane itd. Le za redke izmed njih je mo-
goče po doslej znanih virih določiti tudi kraj izvora. Znano je npr., da je bil
Franc Jelovšek iz Vrem na Krasu. Njegov družabnik Matej Gasser je prišel
na Reko iz Škofje Loke. Anton Mašera, ki se imenuje zdaj Tržačana zdaj
Dunajčana, izhaja brez dvoma iz neke vasi pod Krnom. Nikolaj in Vincenc
Furlan, ki nastopata v Benetkah in Chioggi, sta doma iz spodnje Vipavske
doline ali, to je verjetneje, s Komenskega Krasa. Andrej Koprivec, ki se
92
