Page 95 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 95
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)

Brigantina.
letom 1855, ker ni imenovana v tretjem letopisu pomorske vlade, ki je iz-
šel tega leta. Ladjo tega tipa je imel tudi Anton Porenta iz Trsta. To je bil
brigškuner »Fabio Severo«. Kupil ga je leta 1855, prodal pa 1867. Sledita
Franc Malič iz Vinice v Beli krajini, ki je bil lastnik ladje »Iri« ( 1868–1870),
in Karlo Jeleršič iz Trsta, lastnik ladje »Lidia« (1874–1880) in »Miran«
(1882–1884). Zadnji slovenski lastnik tega tipa ladje je bil Ivan Korošec,
sin pok. Franca, z ladjo »Olga B.« (1883–1890).

Trije posamezni ladjarji so bili lastniki tipa ladje brig. Rečan Nikolaj
Valušnik je leta 1855 kupil brig z imenom »Resiza« (Rezica). Prodal ga je
leta 1857. Kapital je kmalu nato uporabil za nakup petih šestin nove lad-
je z enakim imenom. Že večkrat imenovani Vincenc Furlan je imel v po-
sesti brig z imenom »Venelo« (1860–1866). Edvard Vram (morda tudi
Fram) je leta 1873 kupil brig »Polixeni«, ki je bil v njegovi lasti do leta
1876. Naslednje leto ladje ni več na seznamu. K tem trem moramo prišteti
še ladjarko Ivano Muha, sestro Jožefa Gorupa, o katerem bomo še govori-
li. S svojo doto je kupila brig »Aurora M.«. Izkoriščala ga je od leta 1877 do
1885. Po tem letu je letopisi ne omenjajo več.

Nadaljnji trije ladjarji so bili lastniki ladjic male obalne plovbe tipa
pelig, ki so podobne trabakulam. Leta 1853 je tako ladjico kupil Ferdinand
Marušič iz Devina. Čeprav je ladja nosila ponosno ime »Vapore«, ni ver-

95
   90   91   92   93   94   95   96   97   98   99   100