Page 97 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 97
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
1873) in Karlo Jeleršič z 12 karati na ladji »Alberto« (1872–1874). V to sku-
pino spada še Hieronim Sancin s 16 karati na barku »Nidia« (1894–1898).
Po njegovi smrti so si posest na ladji razdelili njegovi trije otroci Ivan,
Evgen in Eleonora, po enakih deležih. Že omenjeni Karlo Jeleršič je leta
1877 kupil 12 karatov na navi »Erminia J.«. Ladja je nosila ime po ladjar-
jevi ženi. Za Jeleršiča in njegove družabnike je plula do leta 1884. Takrat
jo je odkupila »Tvrdka bratov Tripkovič«. Omeniti še moramo že večkrat
omenjenega Nikolaja Valušnika, ki je leta 1858 kupil 20 karatov na brigu
»Resiza N.« (v pomenu Nova Režica) in leta 1865 12 karatov na barkluger-
ju »Nicolo«. Prva je bila prodana leta 1864, druga pa leta 1868. Kar osem
je bilo torej ladij, katerih pol ali več karatov so imeli v lasti slovenski lad-
jarji. Poleg teh je treba imenovati še osemnajst ladij, pri katerih so solas-
tniki Slovenci imeli četrtino ali več karatov, in šestnajst ladij, pri katerih
so imeli manj kot četrtino karatov. Preobširno bi bilo obravnavati vsake-
ga posebej. Naj omenimo le tiste, ki jih viri omenjajo kot lastnike ali sola-
stnike dveh ali več ladij, in tiste, ki so v družbi z drugimi Slovenci imeli v
posesti več kot polovico ladje.
Naj začnem z drugo skupino. Tu so znani trije primeri. Vsekakor je
treba kot prva omeniti Franca Jelovška in Mateja Gasserja. Poleg tega,
da sta z družabnikom Antonom Matešičem dala zgraditi bark »Laibach«,
na katerem sta si zagotovila vsak 8 karatov, sta z istim družabnikom od-
kupila po 8 karatov na barku »Fiume«, ki je bil zgrajen s kapitalom vse
trojice leta 1847. Leta 1854 sta svoj delež na »Laibachu« povečala na 17
karatov. Tri leta kasneje je bila ladja prodana v tujino. Bark »Fiume« pa
sta izkoriščala do leta 1864. V to skupino spadajo tudi Marija, Leopold in
Valentin Dolenc, ki so imeli skupno 16 karatov na barku »Sirena« (1878–
1898), in Ivan Korošec, sin pok. Franca, ki je bil lastnik 6 karatov na bar-
ku »Beatrice«.
V prvo skupino je treba spet najprej uvrstiti Franca Jelovška, ki
je imel poleg tega, kar smo že omenili, še 6 karatov na navi »Carlotta«.
Deleže je kupil najkasneje leta 1855, v njegovi posesti pa so ostali do leta
1874. Poleg Jelovška je treba imenovati Antona Mašero, ki je imel 5 kara-
tov na brigantini »Costregnano« (1853–1861), ki je kasneje dobila novo
ime »Riforma« (1861–1871). Po osemnajstletni plovbi je ladjo 1871 prodal.
Kako je potekalo Mašerovo pomorsko udejstvovanje potem, ko je prodal
svoj delež na »Riformi«, ni znano. Ker pa je bil kasneje med ladjarji tudi
njegov sin Peter, smemo sklepati, da se Mašera ni odpovedal pomorstvu.
97
1873) in Karlo Jeleršič z 12 karati na ladji »Alberto« (1872–1874). V to sku-
pino spada še Hieronim Sancin s 16 karati na barku »Nidia« (1894–1898).
Po njegovi smrti so si posest na ladji razdelili njegovi trije otroci Ivan,
Evgen in Eleonora, po enakih deležih. Že omenjeni Karlo Jeleršič je leta
1877 kupil 12 karatov na navi »Erminia J.«. Ladja je nosila ime po ladjar-
jevi ženi. Za Jeleršiča in njegove družabnike je plula do leta 1884. Takrat
jo je odkupila »Tvrdka bratov Tripkovič«. Omeniti še moramo že večkrat
omenjenega Nikolaja Valušnika, ki je leta 1858 kupil 20 karatov na brigu
»Resiza N.« (v pomenu Nova Režica) in leta 1865 12 karatov na barkluger-
ju »Nicolo«. Prva je bila prodana leta 1864, druga pa leta 1868. Kar osem
je bilo torej ladij, katerih pol ali več karatov so imeli v lasti slovenski lad-
jarji. Poleg teh je treba imenovati še osemnajst ladij, pri katerih so solas-
tniki Slovenci imeli četrtino ali več karatov, in šestnajst ladij, pri katerih
so imeli manj kot četrtino karatov. Preobširno bi bilo obravnavati vsake-
ga posebej. Naj omenimo le tiste, ki jih viri omenjajo kot lastnike ali sola-
stnike dveh ali več ladij, in tiste, ki so v družbi z drugimi Slovenci imeli v
posesti več kot polovico ladje.
Naj začnem z drugo skupino. Tu so znani trije primeri. Vsekakor je
treba kot prva omeniti Franca Jelovška in Mateja Gasserja. Poleg tega,
da sta z družabnikom Antonom Matešičem dala zgraditi bark »Laibach«,
na katerem sta si zagotovila vsak 8 karatov, sta z istim družabnikom od-
kupila po 8 karatov na barku »Fiume«, ki je bil zgrajen s kapitalom vse
trojice leta 1847. Leta 1854 sta svoj delež na »Laibachu« povečala na 17
karatov. Tri leta kasneje je bila ladja prodana v tujino. Bark »Fiume« pa
sta izkoriščala do leta 1864. V to skupino spadajo tudi Marija, Leopold in
Valentin Dolenc, ki so imeli skupno 16 karatov na barku »Sirena« (1878–
1898), in Ivan Korošec, sin pok. Franca, ki je bil lastnik 6 karatov na bar-
ku »Beatrice«.
V prvo skupino je treba spet najprej uvrstiti Franca Jelovška, ki
je imel poleg tega, kar smo že omenili, še 6 karatov na navi »Carlotta«.
Deleže je kupil najkasneje leta 1855, v njegovi posesti pa so ostali do leta
1874. Poleg Jelovška je treba imenovati Antona Mašero, ki je imel 5 kara-
tov na brigantini »Costregnano« (1853–1861), ki je kasneje dobila novo
ime »Riforma« (1861–1871). Po osemnajstletni plovbi je ladjo 1871 prodal.
Kako je potekalo Mašerovo pomorsko udejstvovanje potem, ko je prodal
svoj delež na »Riformi«, ni znano. Ker pa je bil kasneje med ladjarji tudi
njegov sin Peter, smemo sklepati, da se Mašera ni odpovedal pomorstvu.
97
