Page 96 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 96
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
jetno, da bi imela parni stroj. Marušič je ladjico prodal leta 1861. Kakor
Marušič je leta 1853 kupil ladjico enakega tipa tudi Nikolaj Furlan iz
Benetk. Imenovala se je »Vittorioso«. Furlan je z njo plul do leta 1871.
Tudi Krištof Kosovel iz Rovinja je kupil svoj pelig istočasno s Furlanom.
Ladjico z imenom »Briton« je uporabljal do 1856. Vse kaže, da sta Furlan
in Kosovel sodelovala pri prevozih raznega blaga med južno Istro in
Benetkami.
Zelo podobno je bilo s trabakulami. V lasti posameznikov sta bili
samo dve. Prvo je imel Evgen Križman. To je bila jadrnica »Briton« (ime
je v letopisu dokaj pogosto), ki je bila kupljena 1868, prodana pa leta 1875.
Druga je trabakula »Beppino«, ki je bila last Antona Šterbenka (20 kara-
tov) in njegove hčere Karoline, poročene Dormia (4 karate). Šterbenkova
ladjica je plula od leta 1860 do 1870.
Edini slovenski ladjar, ki je bil lastnik vseh karatov na ladji tipa nava,
je bil že imenovani Alojzij Vram. Leta 1871 je kupil navo z imenom »Figlia
Jenny«. V njegovi lasti je bila do 1880, ko jo je prodal družini Tarabocchia
iz Trsta. Ker srečamo Vrama po tem letu med uglednimi tržaškimi trgov-
ci, domnevamo, da je imel s svojimi plovnimi enotami dokajšnje dobičke.
Ladjar, ki je bil lastnik jadrnice neugotovljivega tipa z dodatnim
motorjem, je bil Silvester Bradaškija iz Tržiča, ki je leta 1882 kupil ladjo
»Cervignano«. Do leta 1903 je vozil z njo pesek iz ustja Soče v tržaško pri-
stanišče. Če upoštevamo tri plovne enote, ki so bile last družine ali druž-
be prijateljev, je bilo v popolni lasti slovenskih ladjarjev trideset večjih in
manjših jadrnic dolge, velike obalne in male obalne plovbe. Ta številka je
sicer majhna, vendar pomembna, če upoštevamo slovenske razmere. Za
Slovence je bilo namreč pomorstvo do neke mere še vedno le poskus, da
bi se uveljavili v gospodarski panogi, ki je bila zaradi politične odrezano-
sti od morja in iz drugih razlogov za naš narod še vedno nova. K omenje-
nim lastnikom naj dodamo še barkačo Jožefa Mauserja, o kateri bomo še
govorili.
Poleg naštetih srečamo v letopisih še šest ladjarjev, ki so imeli na lad-
jah polovico ali več deležev oziroma karatov in so torej z večino glasov od-
ločali o izkoriščanju ladje, o njenem tovoru, smereh itd. Tudi v tej katego-
riji se prvi pojavlja eden od Valušnikov. To pot imamo opravka z Jožefom
Valušnikom z Reke, ki je bil lastnik 12 karatov na barku »Florida« (1847–
1850). Valušniku sledijo Jernej Šušteršič s 16 karati na barku »Beppino«
(1860–1865), Josipina Komac z 12 karati na barku »Due Fratelli« (1871–
96
jetno, da bi imela parni stroj. Marušič je ladjico prodal leta 1861. Kakor
Marušič je leta 1853 kupil ladjico enakega tipa tudi Nikolaj Furlan iz
Benetk. Imenovala se je »Vittorioso«. Furlan je z njo plul do leta 1871.
Tudi Krištof Kosovel iz Rovinja je kupil svoj pelig istočasno s Furlanom.
Ladjico z imenom »Briton« je uporabljal do 1856. Vse kaže, da sta Furlan
in Kosovel sodelovala pri prevozih raznega blaga med južno Istro in
Benetkami.
Zelo podobno je bilo s trabakulami. V lasti posameznikov sta bili
samo dve. Prvo je imel Evgen Križman. To je bila jadrnica »Briton« (ime
je v letopisu dokaj pogosto), ki je bila kupljena 1868, prodana pa leta 1875.
Druga je trabakula »Beppino«, ki je bila last Antona Šterbenka (20 kara-
tov) in njegove hčere Karoline, poročene Dormia (4 karate). Šterbenkova
ladjica je plula od leta 1860 do 1870.
Edini slovenski ladjar, ki je bil lastnik vseh karatov na ladji tipa nava,
je bil že imenovani Alojzij Vram. Leta 1871 je kupil navo z imenom »Figlia
Jenny«. V njegovi lasti je bila do 1880, ko jo je prodal družini Tarabocchia
iz Trsta. Ker srečamo Vrama po tem letu med uglednimi tržaškimi trgov-
ci, domnevamo, da je imel s svojimi plovnimi enotami dokajšnje dobičke.
Ladjar, ki je bil lastnik jadrnice neugotovljivega tipa z dodatnim
motorjem, je bil Silvester Bradaškija iz Tržiča, ki je leta 1882 kupil ladjo
»Cervignano«. Do leta 1903 je vozil z njo pesek iz ustja Soče v tržaško pri-
stanišče. Če upoštevamo tri plovne enote, ki so bile last družine ali druž-
be prijateljev, je bilo v popolni lasti slovenskih ladjarjev trideset večjih in
manjših jadrnic dolge, velike obalne in male obalne plovbe. Ta številka je
sicer majhna, vendar pomembna, če upoštevamo slovenske razmere. Za
Slovence je bilo namreč pomorstvo do neke mere še vedno le poskus, da
bi se uveljavili v gospodarski panogi, ki je bila zaradi politične odrezano-
sti od morja in iz drugih razlogov za naš narod še vedno nova. K omenje-
nim lastnikom naj dodamo še barkačo Jožefa Mauserja, o kateri bomo še
govorili.
Poleg naštetih srečamo v letopisih še šest ladjarjev, ki so imeli na lad-
jah polovico ali več deležev oziroma karatov in so torej z večino glasov od-
ločali o izkoriščanju ladje, o njenem tovoru, smereh itd. Tudi v tej katego-
riji se prvi pojavlja eden od Valušnikov. To pot imamo opravka z Jožefom
Valušnikom z Reke, ki je bil lastnik 12 karatov na barku »Florida« (1847–
1850). Valušniku sledijo Jernej Šušteršič s 16 karati na barku »Beppino«
(1860–1865), Josipina Komac z 12 karati na barku »Due Fratelli« (1871–
96
