Page 101 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 101
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
mogla v celoti zadovoljiti svojih prehranskih potreb. Posledično so lahko
majhne posesti pokazatelj in približek razširjenosti praks integracije do-
hodka. Glede na to, da so se tudi premožnejši kmetje ukvarjali s tržnimi in
z neagrarnimi dejavnostmi, kaže delež majhnih kmetij nekakšen spodnji
prag dejanske razširjenosti integriranja dohodkov. Kaj predstavlja majhno
kmetijo in kolikšna velikost posesti zagotavlja samooskrbo, je sicer odvi-
sno od več dejavnikov, kot so količina zemlje, okoljski pogoji, velikost dru-
žine in nenazadnje tehnike pridelave.
Obravnavano območje kranjske in goriške grofije sestavljajo večinoma
alpske gore in doline ter kraške, gričevnate in hribovite planote. Obdelo-
valnih površin je malo, ravninske rodovitne nižine so omejene. Načeloma
lahko rečemo, da so kmečko družino lahko vzdrževale le srednjeveške dru-
žinske kmetije, hube. Večina slednjih se je skozi čas v večjem delu zahodne
Slovenije z delitvami dediščine in s prodajami razdrobila na manjše enote.
Hkrati pa so zemljiški trg in dote nudili možnost povečevanja posesti, tudi
kajžarjem.
Do poznega srednjega veka so bila kolonizirana vsa najprimernejša ob-
močja, zato so bile pozneje ustanovljene gospodarske enote praviloma
manjšega obsega (kajže, košanije, ruti ali rovti). Še manjše od teh (po-
družiniki oz. podruštva) so obsegale le vrt in pravico do uporabe srenjske
zemlje, medtem ko gostači praktično niso imeli svoje zemlje in so živeli kot
najemniki v hišah premožnejših kmetov. Območja, kjer je bila dovoljena
ali prakticirana delitev kmetij, so prevladovala nad tistimi, kjer je obveljalo
pravilo nedeljivosti kmetij. Rezultat teh pojavov je bil, da so do 18. stoletja
majhne kmečke posesti močno prevladovale nad večjimi in samozadostni-
mi. Čeprav so kmečka gospodarstva na gorskih območjih vključevala velike
travnate površine, ki so predstavljale pomembno bogastvo, je bilo obdelo-
valne zemlje malo. Zaradi tega mnogi kmetje z lastnim pridelkom žita niso
mogli nahraniti svojih družin skozi celo leto.
Kar zadeva kmetijske tehnike, je treba omeniti, da je kmečko prebival-
stvo uvedlo pomembne ukrepe za povečanje produktivnosti. Prvič, obsta-
jala je splošna praksa pridobivanja dveh pridelkov na leto na isti njivi. Kot
prikaz naj omenimo le dva primera, od katerih prvi velja za celotno Kranj-
sko v drugi polovici 17. stoletja in je plod Valvasorjevega opažanja, drugi
pa je izjava Jerneja Celiča, župana in lastnika velike kmetije v Zakojci na
Tolminskem iz leta 1745 (Panjek 2018a, 35):
Obdelana polja dajejo vsako leto dve žetvi. Kajti če se žanje pšenico
ali rž, se takoj prepluži in takoj nato spet poseje zrna ajde [. . .]. In
99
mogla v celoti zadovoljiti svojih prehranskih potreb. Posledično so lahko
majhne posesti pokazatelj in približek razširjenosti praks integracije do-
hodka. Glede na to, da so se tudi premožnejši kmetje ukvarjali s tržnimi in
z neagrarnimi dejavnostmi, kaže delež majhnih kmetij nekakšen spodnji
prag dejanske razširjenosti integriranja dohodkov. Kaj predstavlja majhno
kmetijo in kolikšna velikost posesti zagotavlja samooskrbo, je sicer odvi-
sno od več dejavnikov, kot so količina zemlje, okoljski pogoji, velikost dru-
žine in nenazadnje tehnike pridelave.
Obravnavano območje kranjske in goriške grofije sestavljajo večinoma
alpske gore in doline ter kraške, gričevnate in hribovite planote. Obdelo-
valnih površin je malo, ravninske rodovitne nižine so omejene. Načeloma
lahko rečemo, da so kmečko družino lahko vzdrževale le srednjeveške dru-
žinske kmetije, hube. Večina slednjih se je skozi čas v večjem delu zahodne
Slovenije z delitvami dediščine in s prodajami razdrobila na manjše enote.
Hkrati pa so zemljiški trg in dote nudili možnost povečevanja posesti, tudi
kajžarjem.
Do poznega srednjega veka so bila kolonizirana vsa najprimernejša ob-
močja, zato so bile pozneje ustanovljene gospodarske enote praviloma
manjšega obsega (kajže, košanije, ruti ali rovti). Še manjše od teh (po-
družiniki oz. podruštva) so obsegale le vrt in pravico do uporabe srenjske
zemlje, medtem ko gostači praktično niso imeli svoje zemlje in so živeli kot
najemniki v hišah premožnejših kmetov. Območja, kjer je bila dovoljena
ali prakticirana delitev kmetij, so prevladovala nad tistimi, kjer je obveljalo
pravilo nedeljivosti kmetij. Rezultat teh pojavov je bil, da so do 18. stoletja
majhne kmečke posesti močno prevladovale nad večjimi in samozadostni-
mi. Čeprav so kmečka gospodarstva na gorskih območjih vključevala velike
travnate površine, ki so predstavljale pomembno bogastvo, je bilo obdelo-
valne zemlje malo. Zaradi tega mnogi kmetje z lastnim pridelkom žita niso
mogli nahraniti svojih družin skozi celo leto.
Kar zadeva kmetijske tehnike, je treba omeniti, da je kmečko prebival-
stvo uvedlo pomembne ukrepe za povečanje produktivnosti. Prvič, obsta-
jala je splošna praksa pridobivanja dveh pridelkov na leto na isti njivi. Kot
prikaz naj omenimo le dva primera, od katerih prvi velja za celotno Kranj-
sko v drugi polovici 17. stoletja in je plod Valvasorjevega opažanja, drugi
pa je izjava Jerneja Celiča, župana in lastnika velike kmetije v Zakojci na
Tolminskem iz leta 1745 (Panjek 2018a, 35):
Obdelana polja dajejo vsako leto dve žetvi. Kajti če se žanje pšenico
ali rž, se takoj prepluži in takoj nato spet poseje zrna ajde [. . .]. In
99
