Page 102 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 102
ksander Panjek in Ines Beguš
prav tako se po žetvi ječmena, boba, leče, graha in drugih poljščin te
vrste seje ajda. Tudi po konoplji ali lanu ali prosu ali še čem drugem.
Na ta način se na eni njivi pobira pridelek dvakrat; kar se v drugih
deželah ne dogaja, namreč v sosednjih.
»Ker se grunt nahaja v hribih, je drugi pridelek negotov, tako da se včasih
pridela nekaj malega ajde, a večinoma se pridela repo in korenje, ki včasih
ne zadostujeta domači potrebi« (Panjek 2018a, 35). Sredi 18. stoletja so tol-
minski kmetovalci nasploh izjavljali, da so zaradi zahtev kolobarjenja in
dajatvenih obvez poleg pšenice sejali tudi rž, ječmen, korenje, repo ter de-
teljo. Na boljših zemljiščih v ravninskem delu Soške doline so dosegali po
dva pridelka na leto, medtem ko je bila na pobočjih druga letna žetev vpra-
šljiva, tako da so drugi pridelek pogosto predstavljale povrtnine. Vsekakor
je bil tudi na severnem Primorskem drugi letni pridelek razširjena praksa
(str. 35).
Drugi tip povečane intenzivnosti kmetijskih tehnik lahko zasledimo na
Krasu. Ko regionalne podatke o setveni količini žita na površinsko eno-
to (286 litrov na ha) in o količini žita, potrebnih za prehrano človeka (0,8
litra na dan), povežemo s podatki o zalogah žita in o velikosti obdeloval-
nih površin v zapuščinskem inventarju Marka Gabrovca (1766), je mogoče
sklepati, da na Krasu najverjetneje že takrat niso več izvajali prahe, temveč
so uporabljali neprekinjeno zaporedje posevkov. Na ta način se je znatno
povečala dejansko posejana površina in s tem pridelek. Drugi pomemben
rezultat se nanaša na nosilnost kmetij na Krasu sredi 18. stoletja. Gabrovec
je imel posest z okoli hektarjem obdelovalne zemlje in je bil v zapuščinskem
popisu opredeljen kot »srednji kmet«. Z neto pridelkom žita, navedenim v
inventarju, bi njegova srednje velika kmetija lahko vzdrževala 2,2 odrasla
človeka skozi vse leto (Panjek 2018a, 33–35).
Vzporedna procesa drobljenja kmetij in ustanavljanja novih majhnih
kmetijskih enot (kajž) na tem območju sta jasno razvidna v gospostvu
Rihemberk. V 16. in v prvih desetletjih naslednjega stoletja se je števi-
lo gospostvu podložnih kmečkih gospodinjstev skoraj početverilo. K rasti
je poleg delitve starih hub največ prispevalo vrtoglavo povečanje števila
kajž. Do leta 1624 je polovica gospodinjstev živela na posestvih z malo ze-
mlje (preglednica 4.1). To kaže na razsežnost širjenja in intenziviranja tako
agrarnih kot neagrarnih dejavnosti kmečkega prebivalstva, ki so bile pogoj
za prehranjevanje hitro naraščajočega števila gospodinjstev.
V tem prostoru je bilo 16. stoletje obdobje gospodarske rasti. Tedanjo
demografsko rast in množenje gospodinjstev z malo zemlje moramo razu-
100
prav tako se po žetvi ječmena, boba, leče, graha in drugih poljščin te
vrste seje ajda. Tudi po konoplji ali lanu ali prosu ali še čem drugem.
Na ta način se na eni njivi pobira pridelek dvakrat; kar se v drugih
deželah ne dogaja, namreč v sosednjih.
»Ker se grunt nahaja v hribih, je drugi pridelek negotov, tako da se včasih
pridela nekaj malega ajde, a večinoma se pridela repo in korenje, ki včasih
ne zadostujeta domači potrebi« (Panjek 2018a, 35). Sredi 18. stoletja so tol-
minski kmetovalci nasploh izjavljali, da so zaradi zahtev kolobarjenja in
dajatvenih obvez poleg pšenice sejali tudi rž, ječmen, korenje, repo ter de-
teljo. Na boljših zemljiščih v ravninskem delu Soške doline so dosegali po
dva pridelka na leto, medtem ko je bila na pobočjih druga letna žetev vpra-
šljiva, tako da so drugi pridelek pogosto predstavljale povrtnine. Vsekakor
je bil tudi na severnem Primorskem drugi letni pridelek razširjena praksa
(str. 35).
Drugi tip povečane intenzivnosti kmetijskih tehnik lahko zasledimo na
Krasu. Ko regionalne podatke o setveni količini žita na površinsko eno-
to (286 litrov na ha) in o količini žita, potrebnih za prehrano človeka (0,8
litra na dan), povežemo s podatki o zalogah žita in o velikosti obdeloval-
nih površin v zapuščinskem inventarju Marka Gabrovca (1766), je mogoče
sklepati, da na Krasu najverjetneje že takrat niso več izvajali prahe, temveč
so uporabljali neprekinjeno zaporedje posevkov. Na ta način se je znatno
povečala dejansko posejana površina in s tem pridelek. Drugi pomemben
rezultat se nanaša na nosilnost kmetij na Krasu sredi 18. stoletja. Gabrovec
je imel posest z okoli hektarjem obdelovalne zemlje in je bil v zapuščinskem
popisu opredeljen kot »srednji kmet«. Z neto pridelkom žita, navedenim v
inventarju, bi njegova srednje velika kmetija lahko vzdrževala 2,2 odrasla
človeka skozi vse leto (Panjek 2018a, 33–35).
Vzporedna procesa drobljenja kmetij in ustanavljanja novih majhnih
kmetijskih enot (kajž) na tem območju sta jasno razvidna v gospostvu
Rihemberk. V 16. in v prvih desetletjih naslednjega stoletja se je števi-
lo gospostvu podložnih kmečkih gospodinjstev skoraj početverilo. K rasti
je poleg delitve starih hub največ prispevalo vrtoglavo povečanje števila
kajž. Do leta 1624 je polovica gospodinjstev živela na posestvih z malo ze-
mlje (preglednica 4.1). To kaže na razsežnost širjenja in intenziviranja tako
agrarnih kot neagrarnih dejavnosti kmečkega prebivalstva, ki so bile pogoj
za prehranjevanje hitro naraščajočega števila gospodinjstev.
V tem prostoru je bilo 16. stoletje obdobje gospodarske rasti. Tedanjo
demografsko rast in množenje gospodinjstev z malo zemlje moramo razu-
100
