Page 106 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 106
ksander Panjek in Ines Beguš
V teh okoliščinah so gospodje lahko imeli še največ koristi od trgovskih
dejavnosti kmetov, ne pa od njihovih pridelkov ali od širjenja pridvornega
gospodarstva na osnovi tlake, ki se na obravnavanem območju ni uvelja-
vilo. Ker številna kmečka gospodarstva niso bila samooskrbna, jih ni bilo
mogoče prisiliti v delo na gospodovem posestvu, saj so morala svoj doho-
dek pred tem dopolnjevati na druge načine. So pa gospodje lahko od svojih
kmetov zahtevali denar, ne da bi pri tem neposredno ogrozili njihove kme-
tijske preživetvene osnove. Tudi za kmete je imelo plačevanje v denarju
svoje prednosti, saj ni zmanjševalo njihove samooskrbe, denarni dohodki
iz tržnih dejavnosti pa so bili fleksibilnejši kot tisti od kmetijstva.
Skratka, če so kmetje znaten delež svojih dajatev lahko plačevali v de-
narju in to obliko imeli celo raje kot odplačevanje v naravi ali z delom, so
morali imeti dostop do denarja – in edino mesto, kjer so lahko do njega
prišli, je bil trg.
Alpski in predalpski svet Gorenjske in Tolminske
Na Gorenjskem so bile dejavnosti kmetov, s katerimi so kombinirali svoje
dohodke od kmetijske dejavnosti, precej raznovrstne. Poglejmo, kako to
deželo in njene ljudi opisuje Valvasor v 17. stoletju. Med prebivalci omenja
veliko neagrarnih dejavnosti in poklicev (2009–2013, 110–111):
Med njimi je veliko tovornikov (kot jim pravijo) to so ljudje, ki s konji
tovorijo blago tja in spet sem; pa tudi veliko rudarjev ter tudi veliko
tkalcev in trgovcev, ki z vsemi mogočimi deli skrbijo za svoje preži-
vljanje in posel. Kajti nekateri se preživljajo s tovorništvom, to je:
blago nosijo na konjih [. . .] v Gradec, na Dunaj, v Salzburg, Trst, Go-
rico in še več drugih krajev; namreč vino, olje, sol, žito, platno, živo
srebro, železo, jeklo, pa tudi nemalo drugega trgovskega blaga [. . .];
mnogi med njimi dvakrat tedensko vozijo jeklo in železo do Ljublja-
ne; v obratno smer pa žito in druga živila nazaj v rudnik. Mnogi, ki
trgujejo s platnom, ga tovorijo v Italijo.
V vasi Bitnje so večinoma živeli »izdelovalci sit, ki pletejo mreže za sita
iz žime [. . .]. Ti isti kmetje pa redijo tudi veliko lepih konj, ki jih večinoma
vodijo na pašo v Italijo in tam prodajo«. V skoraj vsaki gorenjski vasi so za
prodajo izdelovali tudi mezlan (tkanina iz lanene osnove in volne), kupče-
vali so z volno in ovčjimi siri, s črnim in z rdečim usnjem ter celo s škorpi-
joni, iz katerih so v lekarnah izdelovali škorpijonovo olje. Kot pomembni
gospodarski panogi Valvasor omenja tudi pridobivanje in predelavo železa.
104
V teh okoliščinah so gospodje lahko imeli še največ koristi od trgovskih
dejavnosti kmetov, ne pa od njihovih pridelkov ali od širjenja pridvornega
gospodarstva na osnovi tlake, ki se na obravnavanem območju ni uvelja-
vilo. Ker številna kmečka gospodarstva niso bila samooskrbna, jih ni bilo
mogoče prisiliti v delo na gospodovem posestvu, saj so morala svoj doho-
dek pred tem dopolnjevati na druge načine. So pa gospodje lahko od svojih
kmetov zahtevali denar, ne da bi pri tem neposredno ogrozili njihove kme-
tijske preživetvene osnove. Tudi za kmete je imelo plačevanje v denarju
svoje prednosti, saj ni zmanjševalo njihove samooskrbe, denarni dohodki
iz tržnih dejavnosti pa so bili fleksibilnejši kot tisti od kmetijstva.
Skratka, če so kmetje znaten delež svojih dajatev lahko plačevali v de-
narju in to obliko imeli celo raje kot odplačevanje v naravi ali z delom, so
morali imeti dostop do denarja – in edino mesto, kjer so lahko do njega
prišli, je bil trg.
Alpski in predalpski svet Gorenjske in Tolminske
Na Gorenjskem so bile dejavnosti kmetov, s katerimi so kombinirali svoje
dohodke od kmetijske dejavnosti, precej raznovrstne. Poglejmo, kako to
deželo in njene ljudi opisuje Valvasor v 17. stoletju. Med prebivalci omenja
veliko neagrarnih dejavnosti in poklicev (2009–2013, 110–111):
Med njimi je veliko tovornikov (kot jim pravijo) to so ljudje, ki s konji
tovorijo blago tja in spet sem; pa tudi veliko rudarjev ter tudi veliko
tkalcev in trgovcev, ki z vsemi mogočimi deli skrbijo za svoje preži-
vljanje in posel. Kajti nekateri se preživljajo s tovorništvom, to je:
blago nosijo na konjih [. . .] v Gradec, na Dunaj, v Salzburg, Trst, Go-
rico in še več drugih krajev; namreč vino, olje, sol, žito, platno, živo
srebro, železo, jeklo, pa tudi nemalo drugega trgovskega blaga [. . .];
mnogi med njimi dvakrat tedensko vozijo jeklo in železo do Ljublja-
ne; v obratno smer pa žito in druga živila nazaj v rudnik. Mnogi, ki
trgujejo s platnom, ga tovorijo v Italijo.
V vasi Bitnje so večinoma živeli »izdelovalci sit, ki pletejo mreže za sita
iz žime [. . .]. Ti isti kmetje pa redijo tudi veliko lepih konj, ki jih večinoma
vodijo na pašo v Italijo in tam prodajo«. V skoraj vsaki gorenjski vasi so za
prodajo izdelovali tudi mezlan (tkanina iz lanene osnove in volne), kupče-
vali so z volno in ovčjimi siri, s črnim in z rdečim usnjem ter celo s škorpi-
joni, iz katerih so v lekarnah izdelovali škorpijonovo olje. Kot pomembni
gospodarski panogi Valvasor omenja tudi pridobivanje in predelavo železa.
104
