Page 179 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 179
Daljni zahod: integrirana kmečka ekonomija v Beneški Sloveniji (16.–18. stoletje)
leta 1620 »nikoli ne vidi pšeničnega kruha in veliko mesecev v letu ostane
tudi popolnoma brez drugih žit; v tem času se prehranjuje ne toliko z mleč-
nimi izdelki kot z zelišči in divjimi plodovi. Kljubuje vsakemu trpljenju in
naporu in, ker se je prilagodilo naravi, glede na čas in neprilike uporablja
tako meč kot plug« (Tagliaferri 1976, 102). Po besedah proveditorja Balbija
iz leta 1637 v »Sklavoniji« ni bilo rodovitnih njiv, ki bi lahko obrodile večje
količine žita, so pa zato bolje »uspevali [. . .] vino, sadje, kozliči, les, seno,
oglje, sir in mast, in sicer toliko, da so jih dobavljali celo v Palmo in v Vi-
dem« (str. 106).
Iz tega lahko predpostavljamo, da predalpski svet, v katerega se uvršča-
jo Nadiške doline, ni nudil idealnih naravnih pogojev, ki bi kmetom zago-
tavljal prehransko samozadostnost skozi celo leto na podlagi obdelovanja
njihovih kmetij. Poleg tega je na obravnavanem območju zaznati izrazi-
to drobitev hub in naraščanje števila njihovih posestnikov. Kot tak pri-
mer lahko navedemo trinajst hub na območju Gorenjega Barnasa, ki jih
je kot fevdalni gospod posedoval samostan Santa Maria in Valle. Ohranje-
ni dokumenti samostana nam omogočajo, da v kronološkem zaporedju od
14. do 18. stoletja sledimo razkrajanju hubnih enot in naraščanju števila
(so)posestnikov ter deloma tudi vrstam in vrednostim dajatev. Hube so
ime dobile po posestnikih, katerih potomci so skozi stoletja ohranjali hub-
no premoženje in stvarne pravice dednega zakupa. Prvi zapisi o posestni-
kih hub in dajatvah izvirajo iz leta 1375, pri njihovih navedbah pa je mogoče
opaziti, da sta na nekaterih hubah že bila zapisana po dva posestnika, ven-
dar so hube s prehodom na naslednjo generacijo ostale nedeljene. Sredi 16.
in v začetku 17. stoletja so se v zapisih poleg posestnikov pričeli pojavlja-
ti tudi soposestniki, ki so posedovali določen delež hube v zakupu in zanj
plačevali dajatve. Zadnji popis vsake hube posebej iz leta 1764 izkazuje, da
je eno hubo lahko hkrati obdelovalo tudi do 49 soposestnikov (preglednica
7.1).² Pri tem je sicer treba upoštevati sestavo hube glede na vrsto zemljišč
(orna površina, travnik, gozd) in njihov obseg. Isti soposestnik je lahko
imel svoja zemljišča tudi na več hubah. Takšno stanje v Gorenjem Barna-
su nam torej izkazuje obsežno drobitev hubnih zemljišč najkasneje od 16.
stoletja dalje ter izrazit porast števila njihovih obdelovalcev.
Podobno strukturo posesti in njene delitve, kot je bila prikazana na pri-
meru Gorenjega Barnasa, zasledimo tudi drugod na furlanskem in gori-
² Dve hubi predstavljata izjemo, in sicer huba Blazutiča, Kolaua, Muriaka, kjer so se tri hube
združile v eno, ter huba Simona Zurata, ki se je razdelila na dva deleža in na kateri je od 17.
stoletja dalje poleg dednega zakupa zasledimo tudi kratkoročni zakup.
177
leta 1620 »nikoli ne vidi pšeničnega kruha in veliko mesecev v letu ostane
tudi popolnoma brez drugih žit; v tem času se prehranjuje ne toliko z mleč-
nimi izdelki kot z zelišči in divjimi plodovi. Kljubuje vsakemu trpljenju in
naporu in, ker se je prilagodilo naravi, glede na čas in neprilike uporablja
tako meč kot plug« (Tagliaferri 1976, 102). Po besedah proveditorja Balbija
iz leta 1637 v »Sklavoniji« ni bilo rodovitnih njiv, ki bi lahko obrodile večje
količine žita, so pa zato bolje »uspevali [. . .] vino, sadje, kozliči, les, seno,
oglje, sir in mast, in sicer toliko, da so jih dobavljali celo v Palmo in v Vi-
dem« (str. 106).
Iz tega lahko predpostavljamo, da predalpski svet, v katerega se uvršča-
jo Nadiške doline, ni nudil idealnih naravnih pogojev, ki bi kmetom zago-
tavljal prehransko samozadostnost skozi celo leto na podlagi obdelovanja
njihovih kmetij. Poleg tega je na obravnavanem območju zaznati izrazi-
to drobitev hub in naraščanje števila njihovih posestnikov. Kot tak pri-
mer lahko navedemo trinajst hub na območju Gorenjega Barnasa, ki jih
je kot fevdalni gospod posedoval samostan Santa Maria in Valle. Ohranje-
ni dokumenti samostana nam omogočajo, da v kronološkem zaporedju od
14. do 18. stoletja sledimo razkrajanju hubnih enot in naraščanju števila
(so)posestnikov ter deloma tudi vrstam in vrednostim dajatev. Hube so
ime dobile po posestnikih, katerih potomci so skozi stoletja ohranjali hub-
no premoženje in stvarne pravice dednega zakupa. Prvi zapisi o posestni-
kih hub in dajatvah izvirajo iz leta 1375, pri njihovih navedbah pa je mogoče
opaziti, da sta na nekaterih hubah že bila zapisana po dva posestnika, ven-
dar so hube s prehodom na naslednjo generacijo ostale nedeljene. Sredi 16.
in v začetku 17. stoletja so se v zapisih poleg posestnikov pričeli pojavlja-
ti tudi soposestniki, ki so posedovali določen delež hube v zakupu in zanj
plačevali dajatve. Zadnji popis vsake hube posebej iz leta 1764 izkazuje, da
je eno hubo lahko hkrati obdelovalo tudi do 49 soposestnikov (preglednica
7.1).² Pri tem je sicer treba upoštevati sestavo hube glede na vrsto zemljišč
(orna površina, travnik, gozd) in njihov obseg. Isti soposestnik je lahko
imel svoja zemljišča tudi na več hubah. Takšno stanje v Gorenjem Barna-
su nam torej izkazuje obsežno drobitev hubnih zemljišč najkasneje od 16.
stoletja dalje ter izrazit porast števila njihovih obdelovalcev.
Podobno strukturo posesti in njene delitve, kot je bila prikazana na pri-
meru Gorenjega Barnasa, zasledimo tudi drugod na furlanskem in gori-
² Dve hubi predstavljata izjemo, in sicer huba Blazutiča, Kolaua, Muriaka, kjer so se tri hube
združile v eno, ter huba Simona Zurata, ki se je razdelila na dva deleža in na kateri je od 17.
stoletja dalje poleg dednega zakupa zasledimo tudi kratkoročni zakup.
177
