Page 18 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
ksander Panjek
je za 16. in 17. stoletje izrecno omenjal severno Nizozemsko ter Saško, Lu-
žico in severno Češko, ki so izvažale svoje industrijske izdelke na Poljsko,
Madžarsko in v Avstrijo ter od tam v zameno uvažale kmetijske pridelke
(Mendels 1972, 241, 248). Podoben vzorec je bilo mogoče najti na Flamskem
med 17. in 18. stoletjem, kjer je bilo to »obdobje industrializacije podeželja
s hkratnim razcepom med območji samooskrbnega kmetovanja z doma-
čo industrijo (angl. cottage industry) in območji komercialnega kmetovanja
brez nje« (Mendels 1975, 203). Protoindustrija je bila razmeroma razširjena
in je spodbujala specializacijo. Vendar je bila na flamskem podeželju, kjer
je Mendels najprej zaznal protoindustrijski razvoj, po njegovem mnenju
»industrija platna le stranski poklic«, »pomožni dohodek za v bistvu polje-
delsko prebivalstvo« (str. 203). Ob tem je ocenjeval, da so bili kmetje, ki so
se s tem ukvarjali, »v večini primerov [. . .] na dnu družbene lestvice in so
tam tudi ostali. Bili so tisti, ki niso imeli dovolj zemlje, da bi preživljali svo-
jo družino, po tem, ko so od bruto proizvodnje odšteli najemnine in davke«
(Mendels 1972, 242–243).
Opozoril je tudi na to, da »so neke vrste podeželske industrije vselej ob-
stajale«. Podeželska industrija (angl. rural industry) je bila »dejavnost go-
spodinjstev, ki se ukvarjajo tako z industrijo kot s kmetijstvom, deloma za
trg in deloma za domačo porabo«. To je bila »oblika dejavnosti, ki je teme-
ljito preobrazila odnose med ljudmi in zemljo, in sicer tudi v tradicionalni
›predindustrijski‹ Evropi«, saj zemlja ni bila več toliko potrebna za preži-
vetje. Obdobje, v katerem so se »številne regije, ki so se prej ukvarjale s
kmetijsko proizvodnjo«, spremenile v »industrijo s krajšim delovnim ča-
som« (angl. part-time industry), je bil čas med 16. in 18. stoletjem (Mendels
1972, 247, 250, 258).
Mendelsova protoindustrija se je od splošnega vzorca podeželske indu-
strije razlikovala po tem, da je težila k specializaciji na ravni gospodinjstev
in še bolj na ravni geografskih območij, da je uvajala delovno intenzivnej-
šo proizvodnjo, da je bila njena proizvodnja namenjena zunanjim trgom
in da je delovala v tesni navezi s trgovci – podjetniki, ki so bili njeni na-
ročniki. Pomembna razlika v obravnavanih vzorcih je bila tudi demografija
protoindustrije, saj je »vplivala na populacijske trende«. Razmerje je bilo
dvosmerno (Mendels 1972, 252):
Razvoj delovno intenzivne industrije s strani kmetov jim je omogo-
čil, da so se množili v svojih vaseh brez premo sorazmernega večanja
obdelovalnih površin. [. . .] Po drugi strani je na raznih območjih tudi
zaznati, da je do širjenja podeželske industrijske proizvodnje prišlo
16
je za 16. in 17. stoletje izrecno omenjal severno Nizozemsko ter Saško, Lu-
žico in severno Češko, ki so izvažale svoje industrijske izdelke na Poljsko,
Madžarsko in v Avstrijo ter od tam v zameno uvažale kmetijske pridelke
(Mendels 1972, 241, 248). Podoben vzorec je bilo mogoče najti na Flamskem
med 17. in 18. stoletjem, kjer je bilo to »obdobje industrializacije podeželja
s hkratnim razcepom med območji samooskrbnega kmetovanja z doma-
čo industrijo (angl. cottage industry) in območji komercialnega kmetovanja
brez nje« (Mendels 1975, 203). Protoindustrija je bila razmeroma razširjena
in je spodbujala specializacijo. Vendar je bila na flamskem podeželju, kjer
je Mendels najprej zaznal protoindustrijski razvoj, po njegovem mnenju
»industrija platna le stranski poklic«, »pomožni dohodek za v bistvu polje-
delsko prebivalstvo« (str. 203). Ob tem je ocenjeval, da so bili kmetje, ki so
se s tem ukvarjali, »v večini primerov [. . .] na dnu družbene lestvice in so
tam tudi ostali. Bili so tisti, ki niso imeli dovolj zemlje, da bi preživljali svo-
jo družino, po tem, ko so od bruto proizvodnje odšteli najemnine in davke«
(Mendels 1972, 242–243).
Opozoril je tudi na to, da »so neke vrste podeželske industrije vselej ob-
stajale«. Podeželska industrija (angl. rural industry) je bila »dejavnost go-
spodinjstev, ki se ukvarjajo tako z industrijo kot s kmetijstvom, deloma za
trg in deloma za domačo porabo«. To je bila »oblika dejavnosti, ki je teme-
ljito preobrazila odnose med ljudmi in zemljo, in sicer tudi v tradicionalni
›predindustrijski‹ Evropi«, saj zemlja ni bila več toliko potrebna za preži-
vetje. Obdobje, v katerem so se »številne regije, ki so se prej ukvarjale s
kmetijsko proizvodnjo«, spremenile v »industrijo s krajšim delovnim ča-
som« (angl. part-time industry), je bil čas med 16. in 18. stoletjem (Mendels
1972, 247, 250, 258).
Mendelsova protoindustrija se je od splošnega vzorca podeželske indu-
strije razlikovala po tem, da je težila k specializaciji na ravni gospodinjstev
in še bolj na ravni geografskih območij, da je uvajala delovno intenzivnej-
šo proizvodnjo, da je bila njena proizvodnja namenjena zunanjim trgom
in da je delovala v tesni navezi s trgovci – podjetniki, ki so bili njeni na-
ročniki. Pomembna razlika v obravnavanih vzorcih je bila tudi demografija
protoindustrije, saj je »vplivala na populacijske trende«. Razmerje je bilo
dvosmerno (Mendels 1972, 252):
Razvoj delovno intenzivne industrije s strani kmetov jim je omogo-
čil, da so se množili v svojih vaseh brez premo sorazmernega večanja
obdelovalnih površin. [. . .] Po drugi strani je na raznih območjih tudi
zaznati, da je do širjenja podeželske industrijske proizvodnje prišlo
16
