Page 21 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 21
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
»odvečen koncept«. V pikrem članku je pokazal, kako protoindustrijska
»teorija« ne ustreza nobeni od značilnosti razvoja v prvi državi, ki je do-
živela moderno industrializacijo, to je v Angliji in njenih deželah (1983).
Čeprav je izražal navdušenje nad novim modelom, je istega leta tudi Car-
lo Poni že kazal na primere, ko se protoindustrijske regije niso razvile v
moderna industrijska območja. Na podlagi primerov iz Italije je poleg te-
ga predstavil zamisel, da bi morala protoindustrija vključevati tudi osre-
dotočene proizvodne obrate (manufakture) ter namenjati večjo pozornost
povezavam med mestom in podeželjem, vključno z vlogo urbanih središč
kot krajev, kjer se protoindistrijska proizvodnja ne le koordinira s strani
trgovcev – podjetnikov, ampak tudi izvaja (»urbana protoindustrija«) (Po-
ni 1985). Vprašal se je celo (Poni 1983, 305): »Kaj je pravzaprav podeželska
protoindustrija, če ne preoblikovan koncept Verlagssystema?«
V zgodnjih osemdesetih letih so postale predmet kritike številne, če že
ne večina osnovnih hipotez teorije: vloga protoindustrije pri uvajanju mo-
derne industrializacije, njeno zanemarjanje drugih oblik industrijske pro-
izvodnje, njena dejanska neuporabnost v velikem delu Evrope zunaj seve-
rozahodne kakor tudi njene demografske razsežnosti. »Niso vse protoin-
dustrijske regije imele večje gostote prebivalstva, hitrejše demografske ra-
sti, nižje starosti ob poroki, višje stopnje rodnosti, večjih gospodinjstev ali
delitve dela po spolu.« Vse navedeno je namreč mogoče najti tudi na obmo-
čjih in v obdobjih intenziviranja ter širjenja kmetijske proizvodnje, ne pa
protoindustrijskega razvoja (Ogilvie in Cerman 1996b, 8–9). Relevantna je
tudi epistemološka kritika protoindustrije, češ da ima jasno zaznavno »te-
leološko« razsežnost, saj vnaprej predvideva prihodnji izid razvoja, to je
moderno industrializacijo, ki pa lahko postane znan šele kasneje, a poste-
riori (Morell 2017).
Številne kritike, temelječe na nasprotnih empiričnih dokazih, med kate-
rimi velja še posebej izpostaviti številne primere cvetočega protoindustrij-
skega pojava, ki pa mu ni sledila moderna industrializacija, temveč dein-
dustrializacija, kar spodkopava sam temelj koncepta kot »faze« v zgodo-
vini industrializacije, bi lahko pomenile konec protoindustrije. A temu ni
bilo tako. Do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je »koncept pro-
toindustrializacije razrastel v družino različnih teorij, ki so zavzele precej
različne definicije protoindustrije in so se dokaj bistveno razhajale glede
vzrokov gospodarskega razvoja« (Ogilvie in Cerman 1996b, 5). Kot sta pre-
dlagala Maths Isaacson in Lars Magnusson, lahko pomemben preobrat k
uspehu in dolgi življenjski dobi »protoindustrializacije«, navkljub vsemu,
prepoznamo v spoznanju ekonomskih zgodovinarjev, da razvoj moderne
19
»odvečen koncept«. V pikrem članku je pokazal, kako protoindustrijska
»teorija« ne ustreza nobeni od značilnosti razvoja v prvi državi, ki je do-
živela moderno industrializacijo, to je v Angliji in njenih deželah (1983).
Čeprav je izražal navdušenje nad novim modelom, je istega leta tudi Car-
lo Poni že kazal na primere, ko se protoindustrijske regije niso razvile v
moderna industrijska območja. Na podlagi primerov iz Italije je poleg te-
ga predstavil zamisel, da bi morala protoindustrija vključevati tudi osre-
dotočene proizvodne obrate (manufakture) ter namenjati večjo pozornost
povezavam med mestom in podeželjem, vključno z vlogo urbanih središč
kot krajev, kjer se protoindistrijska proizvodnja ne le koordinira s strani
trgovcev – podjetnikov, ampak tudi izvaja (»urbana protoindustrija«) (Po-
ni 1985). Vprašal se je celo (Poni 1983, 305): »Kaj je pravzaprav podeželska
protoindustrija, če ne preoblikovan koncept Verlagssystema?«
V zgodnjih osemdesetih letih so postale predmet kritike številne, če že
ne večina osnovnih hipotez teorije: vloga protoindustrije pri uvajanju mo-
derne industrializacije, njeno zanemarjanje drugih oblik industrijske pro-
izvodnje, njena dejanska neuporabnost v velikem delu Evrope zunaj seve-
rozahodne kakor tudi njene demografske razsežnosti. »Niso vse protoin-
dustrijske regije imele večje gostote prebivalstva, hitrejše demografske ra-
sti, nižje starosti ob poroki, višje stopnje rodnosti, večjih gospodinjstev ali
delitve dela po spolu.« Vse navedeno je namreč mogoče najti tudi na obmo-
čjih in v obdobjih intenziviranja ter širjenja kmetijske proizvodnje, ne pa
protoindustrijskega razvoja (Ogilvie in Cerman 1996b, 8–9). Relevantna je
tudi epistemološka kritika protoindustrije, češ da ima jasno zaznavno »te-
leološko« razsežnost, saj vnaprej predvideva prihodnji izid razvoja, to je
moderno industrializacijo, ki pa lahko postane znan šele kasneje, a poste-
riori (Morell 2017).
Številne kritike, temelječe na nasprotnih empiričnih dokazih, med kate-
rimi velja še posebej izpostaviti številne primere cvetočega protoindustrij-
skega pojava, ki pa mu ni sledila moderna industrializacija, temveč dein-
dustrializacija, kar spodkopava sam temelj koncepta kot »faze« v zgodo-
vini industrializacije, bi lahko pomenile konec protoindustrije. A temu ni
bilo tako. Do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je »koncept pro-
toindustrializacije razrastel v družino različnih teorij, ki so zavzele precej
različne definicije protoindustrije in so se dokaj bistveno razhajale glede
vzrokov gospodarskega razvoja« (Ogilvie in Cerman 1996b, 5). Kot sta pre-
dlagala Maths Isaacson in Lars Magnusson, lahko pomemben preobrat k
uspehu in dolgi življenjski dobi »protoindustrializacije«, navkljub vsemu,
prepoznamo v spoznanju ekonomskih zgodovinarjev, da razvoj moderne
19
