Page 550 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 550
Žnidaršič in Maja Lebeničnik
učinke, dejavnike in načine zadovoljevanja učenčeve potrebe po avtonomiji.
V empiričnem delu predstavimo analizo spletnega anketnega vprašalnika, ki
so ga izpolnjevali učitelji iz različnih osnovnih šol v Sloveniji. Z njim smo želeli
raziskati potencialne dejavnike (št. let delovne dobe) in načine učiteljevega
zadovoljevanja avtonomije pri učencih v osnovni šoli.
Učna motivacija: nekoč in danes
Kot ugotavljata Sandra Graham in Weiner (2012), so se na začetku in sredini
20. stoletja raziskovalci motivacije osredotočali na identifikacijo izvorov mo-
tivacije (instinktov, gonov, potreb), prav tako so poskušali po zgledu drugih
ved (npr. fizike) formulirati enačbe, s katerimi bi lahko pojasnjevali pojav mo-
tivacije pri človeku. Od 60. let dalje so raziskovalci motivacije vedno več po-
udarka namenjali vlogi kognitivnih dejavnikov, npr. prepričanjem posame-
znika o tem, v kolikšni meri neko vedenje sploh želi ali zmore izvajati. Od 80.
let naprej so se začeli v literaturi medsebojno neodvisno pojavljati novi mo-
tivacijski koncepti, ki pa med seboj kažejo določene podobnosti (npr. prepri-
čanja o samoučinkovitosti, atribucijske teorije, teorije storilnostne motivacije
in postavljanja ciljev, implicitne teorije inteligentnosti . . .) (pregled v Graham
in Weiner (2012)). Teorija samodoločanja (Deci in Ryan 1985; 2000) je sodobna
motivacijska teorija, ki prispeva k razumevanju narave človekove motivacije
tudi s ponujanjem odgovora na vprašanje »Zakaj človek nekaj počne?« (Gra-
ham in Weiner 2012). Gre za teorijo, ki združuje in nadgrajuje več sodobnih
konceptov, ki poskušajo razložiti človekovo motivacijo.
Teorija samodoločanja: temeljne psihološke potrebe
in motivacijski kontinuum
Teorija samodoločanja (Deci in Ryan 1985; 2000) poudarja, da imamo ljudje
poleg fizioloških potreb tudi temeljne in univerzalne psihološke potrebe; te
so potreba po avtonomiji, potreba po kompetentnosti in potreba po poveza-
nosti. Če okolje preprečuje ustrezno zadovoljenost teh treh psiholoških po-
treb, ima to negativen vpliv na motivacijo, učenje, rast, počutje in optimalni
razvoj posameznika (Deci in Ryan 1985; 2000). Potrebo po avtonomiji posa-
meznik zadovoljuje, ko je vzrok njegovega vedenja notranji, ko dejavnosti
ne izvaja prisiljeno, temveč prostovoljno, ko ima možnost izbire med različ-
nimi možnostmi ter pri tem ne občuti obveznosti (Kavčič idr. 2019). Potreba
po kompetentnosti oz. dosežku pomeni, da imamo ljudje težnjo, da se ču-
timo sposobne in učinkovite v svojih interakcijah s svetom, da stremimo k
napredku in se izboljšujemo. V izobraževalnem kontekstu se nanaša na izkuš-
nje učinkovitega opravljanja šolskega dela (Niemiec in Ryan 2009). Potreba
po povezanosti vključuje razvijanje varnih in zadovoljujočih odnosov z dru-
550
učinke, dejavnike in načine zadovoljevanja učenčeve potrebe po avtonomiji.
V empiričnem delu predstavimo analizo spletnega anketnega vprašalnika, ki
so ga izpolnjevali učitelji iz različnih osnovnih šol v Sloveniji. Z njim smo želeli
raziskati potencialne dejavnike (št. let delovne dobe) in načine učiteljevega
zadovoljevanja avtonomije pri učencih v osnovni šoli.
Učna motivacija: nekoč in danes
Kot ugotavljata Sandra Graham in Weiner (2012), so se na začetku in sredini
20. stoletja raziskovalci motivacije osredotočali na identifikacijo izvorov mo-
tivacije (instinktov, gonov, potreb), prav tako so poskušali po zgledu drugih
ved (npr. fizike) formulirati enačbe, s katerimi bi lahko pojasnjevali pojav mo-
tivacije pri človeku. Od 60. let dalje so raziskovalci motivacije vedno več po-
udarka namenjali vlogi kognitivnih dejavnikov, npr. prepričanjem posame-
znika o tem, v kolikšni meri neko vedenje sploh želi ali zmore izvajati. Od 80.
let naprej so se začeli v literaturi medsebojno neodvisno pojavljati novi mo-
tivacijski koncepti, ki pa med seboj kažejo določene podobnosti (npr. prepri-
čanja o samoučinkovitosti, atribucijske teorije, teorije storilnostne motivacije
in postavljanja ciljev, implicitne teorije inteligentnosti . . .) (pregled v Graham
in Weiner (2012)). Teorija samodoločanja (Deci in Ryan 1985; 2000) je sodobna
motivacijska teorija, ki prispeva k razumevanju narave človekove motivacije
tudi s ponujanjem odgovora na vprašanje »Zakaj človek nekaj počne?« (Gra-
ham in Weiner 2012). Gre za teorijo, ki združuje in nadgrajuje več sodobnih
konceptov, ki poskušajo razložiti človekovo motivacijo.
Teorija samodoločanja: temeljne psihološke potrebe
in motivacijski kontinuum
Teorija samodoločanja (Deci in Ryan 1985; 2000) poudarja, da imamo ljudje
poleg fizioloških potreb tudi temeljne in univerzalne psihološke potrebe; te
so potreba po avtonomiji, potreba po kompetentnosti in potreba po poveza-
nosti. Če okolje preprečuje ustrezno zadovoljenost teh treh psiholoških po-
treb, ima to negativen vpliv na motivacijo, učenje, rast, počutje in optimalni
razvoj posameznika (Deci in Ryan 1985; 2000). Potrebo po avtonomiji posa-
meznik zadovoljuje, ko je vzrok njegovega vedenja notranji, ko dejavnosti
ne izvaja prisiljeno, temveč prostovoljno, ko ima možnost izbire med različ-
nimi možnostmi ter pri tem ne občuti obveznosti (Kavčič idr. 2019). Potreba
po kompetentnosti oz. dosežku pomeni, da imamo ljudje težnjo, da se ču-
timo sposobne in učinkovite v svojih interakcijah s svetom, da stremimo k
napredku in se izboljšujemo. V izobraževalnem kontekstu se nanaša na izkuš-
nje učinkovitega opravljanja šolskega dela (Niemiec in Ryan 2009). Potreba
po povezanosti vključuje razvijanje varnih in zadovoljujočih odnosov z dru-
550
