Page 551 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 551
Zadovoljevanje potrebe po avtonomiji pri učencih osnovne šole
gimi v svojem družbenem okolju (Deci idr. 1991). Zadovoljujemo jo, ko nam
socialne interakcije ponujajo možnost naklonjenosti in vzajemne skrbi (Kav-
čič idr. 2019).
Deci in Ryan (1985) v svoji teoriji opisujeta tri oblike motivacije, ki se na
kontinuumu razporejajo glede na stopnjo prostovoljnosti oz. avtonomnosti
vedenja in glede na zadovoljenost osnovnih psiholoških potreb. Stopnje na
motivacijskem kontinuumu si sledijo v naslednjem zaporedju:
– Amotivacija: pomeni odsotnost vedenja. Povezana je z naučeno nemo-
čjo, ko osebe opustijo prizadevanja zaradi zaznavanja nesposobnosti
in izgube nadzora (Deci in Ryan 1985).
– Štiri oblike zunanje motivacije: vedenje, ki je zunanje motivirano, oseba
izvaja zaradi posledic vedenja, vendar lahko vedenje vseeno dojema
kot bolj ali manj prostovoljno. Za najmanj avtonomne oblike zuna-
nje motivacije je značilen močnejši občutek nadzora ali prisile bodisi
s strani okolice (npr. starši, ki otroka prisilijo, da se uči) ali osebe same
(npr. občutek, da mora človek dosegati visoke ocene, da bi bil drago-
cena oseba) (Ryan 1982). Za avtonomnejše oblike zunanje motivacije je
značilno, da je vedenje doživeto kot prostovoljnejše, oseba vedenje iz-
vaja zaradi doseganja osebnih ciljev in vrednot, ki so lahko bolj ali manj
ponotranjeni (npr., otrok se uči, ker bi se rad vpisal na želeno srednjo
šolo ali ker se mu znanje zdi pomembna vrednota) (Kavčič idr. 2019).
– Notranja motivacija: vedenje oseba izvaja zaradi vedenja samega, iz za-
nimanja ali užitka, in ga ohranja s spontanimi mislimi ali občutki, ki se
pojavijo med izvajanjem same dejavnosti (npr., otrok se uči, ker ga učna
snov zanima) (Ryan in Connell 1989).
Zadovoljevanje potrebe po avtonomiji v šolskem kontekstu
Raziskava Gnambsa in Barbare Hanfstingl (2016) je pokazala, da je upad no-
tranje motivacije povezan z zmanjševanjem zadovoljitve psiholoških potreb.
Potreba po avtonomiji je psihološka potreba, ki je najtesneje povezana s sto-
pnjo avtonomnosti motivacije. V šoli zadovoljevanje učenčeve potrebe po
avtonomiji viša njegovo učno zavzetost, učne dosežke ter uspešnejše spopa-
danje s težavami v šoli, hkrati pa omogoča ponotranjene oblike učne motiva-
cije (Vansteenkiste idr. 2005 v Košir in Kos Strašek 2015). Nekateri učitelji svoje
učence motivirajo na način, ki zadovoljuje potrebo po avtonomiji, drugi pa za
motiviranje uporabljajo psihološki nadzor oz. kontrolo, kar avtonomijo učen-
cev znižuje (Reeve, Deci in Ryan 2004 v Košir in Kos Strašek 2015) in manjša
verjetnost ponotranjanja učne motivacije.
Učitelj avtonomijo pri učencih podpira s tem, ko išče načine za spodbuja-
551
gimi v svojem družbenem okolju (Deci idr. 1991). Zadovoljujemo jo, ko nam
socialne interakcije ponujajo možnost naklonjenosti in vzajemne skrbi (Kav-
čič idr. 2019).
Deci in Ryan (1985) v svoji teoriji opisujeta tri oblike motivacije, ki se na
kontinuumu razporejajo glede na stopnjo prostovoljnosti oz. avtonomnosti
vedenja in glede na zadovoljenost osnovnih psiholoških potreb. Stopnje na
motivacijskem kontinuumu si sledijo v naslednjem zaporedju:
– Amotivacija: pomeni odsotnost vedenja. Povezana je z naučeno nemo-
čjo, ko osebe opustijo prizadevanja zaradi zaznavanja nesposobnosti
in izgube nadzora (Deci in Ryan 1985).
– Štiri oblike zunanje motivacije: vedenje, ki je zunanje motivirano, oseba
izvaja zaradi posledic vedenja, vendar lahko vedenje vseeno dojema
kot bolj ali manj prostovoljno. Za najmanj avtonomne oblike zuna-
nje motivacije je značilen močnejši občutek nadzora ali prisile bodisi
s strani okolice (npr. starši, ki otroka prisilijo, da se uči) ali osebe same
(npr. občutek, da mora človek dosegati visoke ocene, da bi bil drago-
cena oseba) (Ryan 1982). Za avtonomnejše oblike zunanje motivacije je
značilno, da je vedenje doživeto kot prostovoljnejše, oseba vedenje iz-
vaja zaradi doseganja osebnih ciljev in vrednot, ki so lahko bolj ali manj
ponotranjeni (npr., otrok se uči, ker bi se rad vpisal na želeno srednjo
šolo ali ker se mu znanje zdi pomembna vrednota) (Kavčič idr. 2019).
– Notranja motivacija: vedenje oseba izvaja zaradi vedenja samega, iz za-
nimanja ali užitka, in ga ohranja s spontanimi mislimi ali občutki, ki se
pojavijo med izvajanjem same dejavnosti (npr., otrok se uči, ker ga učna
snov zanima) (Ryan in Connell 1989).
Zadovoljevanje potrebe po avtonomiji v šolskem kontekstu
Raziskava Gnambsa in Barbare Hanfstingl (2016) je pokazala, da je upad no-
tranje motivacije povezan z zmanjševanjem zadovoljitve psiholoških potreb.
Potreba po avtonomiji je psihološka potreba, ki je najtesneje povezana s sto-
pnjo avtonomnosti motivacije. V šoli zadovoljevanje učenčeve potrebe po
avtonomiji viša njegovo učno zavzetost, učne dosežke ter uspešnejše spopa-
danje s težavami v šoli, hkrati pa omogoča ponotranjene oblike učne motiva-
cije (Vansteenkiste idr. 2005 v Košir in Kos Strašek 2015). Nekateri učitelji svoje
učence motivirajo na način, ki zadovoljuje potrebo po avtonomiji, drugi pa za
motiviranje uporabljajo psihološki nadzor oz. kontrolo, kar avtonomijo učen-
cev znižuje (Reeve, Deci in Ryan 2004 v Košir in Kos Strašek 2015) in manjša
verjetnost ponotranjanja učne motivacije.
Učitelj avtonomijo pri učencih podpira s tem, ko išče načine za spodbuja-
551
