Page 555 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 555
Zadovoljevanje potrebe po avtonomiji pri učencih osnovne šole
deležni strategij, ki podpirajo njihovo potrebo po avtonomiji. Vprašalnik vse-
buje deset postavk, ki opisujejo različne učiteljske prakse – strategije, ki naj bi
pripomogle k boljši zadovoljenosti potrebe po avtonomiji v šolskem kontek-
stu. Strategije smo našli navedene v teoretičnem članku Candice Stefanou
idr. (2004), vendar smo se odločili, da od originalnih 21 strategij v naš vpra-
šalnik vključimo le deset, ki so se nam zdele najrelevantnejše za slovenski
kontekst. Tri postavke v vprašalniku opisujejo strategije, ki predstavljajo t. i.
organizacijsko podporo avtonomiji (Stefanou idr. 2004). Gre za strategije, s
katerimi učitelji učencem omogočajo, da lahko soodločajo o določenih orga-
nizacijskih vidikih pouka (npr. sodelovanje pri oblikovanju razrednih pravil).
Tri postavke opisujejo strategije, s katerimi učitelj učencem omogoči nadzor
nad izbiro načina ali oblike, s katero bodo izkazali svoje znanje, izdelek ali
kompetenco (npr. sami obdelujejo učni material). Te strategije imenujemo
postopkovna podpora avtonomiji (Stefanou idr. 2004). Štiri postavke v vpra-
šalniku opisujejo strategije kognitivne podpore avtonomiji, to so načini, na
katere učitelji zmanjšujejo nadzor nad razmišljanjem učencev (npr. svobo-
dno razpravljajo o idejah). Analiza je pokazala ustrezno zanesljivost vprašal-
nika (Cronbachov alfa-koeficient znaša 0,72) po tem, ko smo iz vprašalnika
odstranili eno izmed postavk. Prenizko število udeležencev nam onemogoča
zanesljivo izvedbo faktorske analize, tako da nimamo podatkov o faktorski
strukturi vprašalnika. Postavke v vprašalniku smo zato analizirali individu-
alno.
V anketo smo vključili tudi Vprašalnik težav v šoli (The Problems in Schools
Questionnaire), Decija idr. (1981), ki meri, v kolikšni meri učitelji v osnovni šoli
učence motivirajo tako, da spodbujajo avtonomijo, ali nasprotno, z uporabo
psihološkega nadzora. Vprašalnik smo prevedli iz angleščine. Vsebuje opis
osmih hipotetičnih stanj v šolskem kontekstu in štirih možnih učiteljevih od-
zivov na njih (primer vprašanja: »V vašem razredu je deklica Marija, ki je že
leta tarča posmeha. Je tiha in po navadi sama. Kljub prizadevanjem prejšnjih
učiteljev otroci Marije niso sprejeli medse. Kako bi se v taki situaciji odzvali?«;
primer hipotetičnega odziva: »Marijo spodbuditi, naj opazuje, kako se drugi
otroci med seboj povezujejo, in se jim pridruži.«). Udeleženec primernost vsa-
kega odziva oceni s pomočjo sedemstopenjske lestvice (1 – povsem nepri-
merna rešitev, 7 – zelo primerna rešitev). Vsaka izmed štirih možnih postavk
pri posameznem stanju odraža eno izmed štirih kategorij (VA – visoko spod-
bujanje avtonomije, DA – delno spodbujanje avtonomije, DN – delno nad-
zorno motiviranje, VN – visoko nadzorno motiviranje). Iz rezultatov vprašal-
nika lahko izračunamo tudi skupni faktor spodbujanja avtonomije (Košir in
Kos Strašek 2015). Višji rezultat predstavlja načine motiviranja, ki v večji meri
555
deležni strategij, ki podpirajo njihovo potrebo po avtonomiji. Vprašalnik vse-
buje deset postavk, ki opisujejo različne učiteljske prakse – strategije, ki naj bi
pripomogle k boljši zadovoljenosti potrebe po avtonomiji v šolskem kontek-
stu. Strategije smo našli navedene v teoretičnem članku Candice Stefanou
idr. (2004), vendar smo se odločili, da od originalnih 21 strategij v naš vpra-
šalnik vključimo le deset, ki so se nam zdele najrelevantnejše za slovenski
kontekst. Tri postavke v vprašalniku opisujejo strategije, ki predstavljajo t. i.
organizacijsko podporo avtonomiji (Stefanou idr. 2004). Gre za strategije, s
katerimi učitelji učencem omogočajo, da lahko soodločajo o določenih orga-
nizacijskih vidikih pouka (npr. sodelovanje pri oblikovanju razrednih pravil).
Tri postavke opisujejo strategije, s katerimi učitelj učencem omogoči nadzor
nad izbiro načina ali oblike, s katero bodo izkazali svoje znanje, izdelek ali
kompetenco (npr. sami obdelujejo učni material). Te strategije imenujemo
postopkovna podpora avtonomiji (Stefanou idr. 2004). Štiri postavke v vpra-
šalniku opisujejo strategije kognitivne podpore avtonomiji, to so načini, na
katere učitelji zmanjšujejo nadzor nad razmišljanjem učencev (npr. svobo-
dno razpravljajo o idejah). Analiza je pokazala ustrezno zanesljivost vprašal-
nika (Cronbachov alfa-koeficient znaša 0,72) po tem, ko smo iz vprašalnika
odstranili eno izmed postavk. Prenizko število udeležencev nam onemogoča
zanesljivo izvedbo faktorske analize, tako da nimamo podatkov o faktorski
strukturi vprašalnika. Postavke v vprašalniku smo zato analizirali individu-
alno.
V anketo smo vključili tudi Vprašalnik težav v šoli (The Problems in Schools
Questionnaire), Decija idr. (1981), ki meri, v kolikšni meri učitelji v osnovni šoli
učence motivirajo tako, da spodbujajo avtonomijo, ali nasprotno, z uporabo
psihološkega nadzora. Vprašalnik smo prevedli iz angleščine. Vsebuje opis
osmih hipotetičnih stanj v šolskem kontekstu in štirih možnih učiteljevih od-
zivov na njih (primer vprašanja: »V vašem razredu je deklica Marija, ki je že
leta tarča posmeha. Je tiha in po navadi sama. Kljub prizadevanjem prejšnjih
učiteljev otroci Marije niso sprejeli medse. Kako bi se v taki situaciji odzvali?«;
primer hipotetičnega odziva: »Marijo spodbuditi, naj opazuje, kako se drugi
otroci med seboj povezujejo, in se jim pridruži.«). Udeleženec primernost vsa-
kega odziva oceni s pomočjo sedemstopenjske lestvice (1 – povsem nepri-
merna rešitev, 7 – zelo primerna rešitev). Vsaka izmed štirih možnih postavk
pri posameznem stanju odraža eno izmed štirih kategorij (VA – visoko spod-
bujanje avtonomije, DA – delno spodbujanje avtonomije, DN – delno nad-
zorno motiviranje, VN – visoko nadzorno motiviranje). Iz rezultatov vprašal-
nika lahko izračunamo tudi skupni faktor spodbujanja avtonomije (Košir in
Kos Strašek 2015). Višji rezultat predstavlja načine motiviranja, ki v večji meri
555
