Page 172 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

Psiholog mora torej na začetku klienta seznaniti, v katerih primerih bo
naznanil nasilje ali kaznivo dejanje ali ogroženost otroka. V nasprotnem
primeru ne moremo predvidevati, da gre za ustrezno informirano soglas-
je k obravnavi. Glede tega se v praksi pojavlja problem, da je uporabnika,
ki je zaradi prihoda na obravnavo običajno že tako pod stresom in v sti-
ski, težko na začetku obravnave seznanjati s tem, kdaj bomo njega ali ose-
be, ki jih bo opisoval, naznanili. Kar pogosto se zato zgodi, da terapevti
ali svetovalci s formalnimi zadevami počakajo do konca prve obravnave.
Vendar lahko uporabnik že na prvi obravnavi razkrije informacije, zara-
di katerih mora terapevt ali svetovalec opraviti naznanilo. Zato meniva,
da je zelo priporočljiva praksa, da informirano soglasje, skupaj z informa-
cijami o izjemah ščitenja podatkov, uporabnikom pošljemo v pregled (ali
zagotovimo, da so z vsebino seznanjeni) že pred njihovim prihodom na
prvo srečanje.

Dileme pri svetovalnem delu z mladostniki
Pogosta dilema v praksi nastane, ko želi terapijo mladoletna oseba, ob
tem pa ne želi, da starši za to zvedo. Po najinem vedenju večina terapev-
tov/svetovalcev tudi v zasebni praksi pri mladostnikih do 18. leta želi za
njihovo obravnavo tudi soglasje staršev. V primerih, ko sta starša razve-
zana, je lahko pridobivanje soglasja staršev še toliko težje. Kodeks poklic-
ne etike psihologov (Društvo psihologov Slovenije, 2019) v členu 1.3.6. nava-
ja: V primeru, da ima obravnavanec zakonitega zastopnika, je psiholog dolžan
slednjega seznaniti s potrebnimi informacijami o obravnavi in pridobiti njego-
vo soglasje za psihološko obravnavo obravnavanca, razen v primerih, ki jih kot
izjemo, določajo predpisi Republike Slovenije.
Meniva, da je za osvetlitev te problematike pomemben tudi 151. člen
Družinskega zakonika, ki pravi: »(1) Starševsko skrb izvajata oba od star-
šev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazu-
meta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na
njuno željo pa tudi mediatorji. (2) Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni
zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bi-
stveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otro-
ka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma po-
maga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. […] (4) Če
se starši v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena ne
sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči
o tem sodišče.«

170