Page 345 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

II.12 ∙ etične vsebine pri delu psihologov, zaposlenih v zaporih

birokracija pa nima mehanizma, da bi to preprečila. Zato se zaposleni v
zaporih prepogosto počutimo izigrane v smislu nezmožnosti postavljanja
jasnih meja zaprtim osebam, pa ne zaradi namere dodatnega omejevanja
svobode in odvečnega nadzora ter kontrole, temveč vzpostavitve mož-
nosti osebnega razvoja in prevzemanja odgovornosti za lastna postopa-
nja. Osebnostno motene osebe tako ali tako s težavo uvidijo neustreznost
lastnega postopanja, saj motenost dojemajo kot egosintono, sebi lastno.
V kolikor pa je sistem nastavljen tako, da jim to vedenje še naprej omo-
goča, ga vzdržuje, so strokovni delavci, psihologi, strokovno gledano, v
konfliktu s sistemom in stroko samo, saj imajo na voljo bolj malo meha-
nizmov, kako zajeziti osebnostno patologijo. Izhajajoč iz Kodeksa poklic-
ne etike psihologov (Društvo psihologov Slovenije, 2019) je sploh vprašlji-
va ustreznost, upravičenost vključitve v obravnavo oseb, ki vključitev ali
zavračajo ali v njej ne vidimo smisla oz. nimajo želje po spremembi: V pri-
meru, da naročilo ali delovna naloga psihologa predvideva obravnavo udeležen-
cev, ki jih predhodno o obravnavi ne more seznaniti in od njih ne more prido-
biti soglasja, psiholog preveri vse možnosti, da takšne obravnave ne opravi. Če
obstaja dvom o tem, da lahko obravnava udeležencem povzroči škodo, neugodje
ali druge nevarnosti, psiholog odkloni izvedbo takšne obravnave in/ali sodelo-
vanje v takšni obravnavi.), je sploh vprašljiva ustreznost, upravičenost vključit-
ve v obravnavo oseb, ki vključitev ali zavračajo ali v njej ne vidimo smisla oziro-
ma nimajo želje po spremembi (čl. 3.5.).

Vprašanje ustreznosti zaporne kazni v primerih duševnih
bolezni, duševne manjrazvitosti
Še eno strokovno dilemo lahko izpostavimo, in sicer situacijo, ko je posa-
meznikovo bolezensko stanje pomembno prispevalo k izvrševanju kazni-
vih dejanj, sodišče pa ga je napotilo v zapor in ne na zdravljenje. Pogost
primer tovrstne situacije je prisotnost odvisnosti od prepovedanih drog,
kjer zasvojeni posamezniki izvršujejo kazniva dejanja primarno s ciljem
pridobitve finančnih sredstev za nakup substanc in za življenje na sploš-
no. Sodišče jih seveda spozna za krive storitve kaznivih dejanj, a z name-
ščanjem v zapor, ki pa ni zdravstvena ustanova, se stanje njihove odvisno-
sti bistveno ne izboljša. Strokovno osebje, ki ima lahko na tem področju
odlične strokovne kompetence, lahko le malo naredi v smeri zdravljenja
bolezenskega stanja, in sicer iz več razlogov. Primarno zato, ker zapor ni
zdravstvena ustanova s primarnim poslanstvom zdravljenja, v kateri bi
celotno osebje sledilo temu primarnemu cilju. Organizacijski mehaniz-

343