Page 42 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

sadove, še posebej v francoskih miselnih krogih, ki znotraj različnih mo-
ralnih predpisov odkrivajo instrument nadzora in ideološki aparat v
funkciji ohranjanja vladavine določenega družbenega razreda.

Eksistencialistična etika drugosti
V filozofiji 20. stoletja so imela izjemen vpliv razmišljanja francoskega in-
telektualca judovskega porekla Emmanuela Lévinasa, ki je preživel holo-
kavst. Ključni koncept, ki ga je uvedel Lévinas (1969), je »Drugi«, ki je po
njegovem izvor vse moralnosti: srečanje z drugostjo namreč šele razpre
prostor intersubjektivnosti, s tem pa tudi moralnosti, pri čemer so vse
moralne norme – vključno s tistimi, ki smo jih obravnavali zgoraj – dru-
gotnega in izpeljanega pomena. Lévinas pravi, da me k odgovornosti po-
ziva obličje drugega, s katerim se srečam, s čimer njegova etika zadobi
utelešen, materialni smisel.
Podobno velik vpliv kot Lévinas je imel v filozofiji druge polovice 20.
stoletja Jacques Derrida. Tudi on izhaja iz ideje Drugega, v nekaterih svo-
jih delih (Derrida, 2000) pa izpostavlja gostoljubje kot paradigmatski –
in protislovni – primer etičnosti. Brezpogojno gostoljubje je namreč apo-
retično oz. paradoksno v toliko, v kolikor ukinja lastne predpogoje takoj,
ko ga v celoti udejanjimo, saj gostu omogoči, da izniči gospodarja, s čemer
slednji izgubi pozicijo, iz katere bi sploh lahko bil gostoljuben. Brezpogoj-
no gostoljubje mora po Derridaju zato biti regulativna ideja v kantovskem
smislu (tj. ideja, ki nas usmerja kot kažipot, čeprav je na sebi utopična in
nikdar ne more biti realizirana), z nekaj interpretativne svobode pa bi
lahko rekli, da je etično dejanje po Derridaju nemogoča naloga, saj so naša
dejanja zmeraj razpeta med sebičnostjo in altruizmom.
Oba, tako Lévinas kot Derrida, sta sicer izhajala iz fenomenologi-
je in hermenevtike, ti pa sta tesno zvezani z eksistencializmom. Ta li-
terarno-filozofska smer je, kot je znano, poudarjala dejstvo, da človek
nima vnaprej danega bistva, pač pa je zanj značilna svoboda, da se iz sebe
šele ustvari, s čimer mu je naložena velika odgovornost samouresniče-
nja. Eksistencialistična etika je tako etika pristnosti, avtentičnosti, iska-
nja nepotvorjenega izraza, upor odtujevanju, ki smo mu priča v družbi.
Vendar pa tukaj ne gre za preprosti imperativ »Bodi to, kar si!«, saj smo
ravnokar videli, da v osnovi nismo nič, zaradi česar bi takoj, ko bi kaj že-
leli biti, že izdali sami sebe (Sartre, 1993, str. 62). Eksistencialistična eti-
ka – tako kot etika drugosti – zato zmeraj ostaja odprta, naše postajanje
je zmeraj nedovršeno, saj je naša eksistenca brez temelja (Vasič, 1981, str.

40