Page 40 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

Etika skrbi je našla pomemben odmev v profesionalnih etikah, reci-
mo v etiki delavk in delavcev v zdravstveni negi. Verena Tschudin (2004,
str. 19–20) tako, denimo, iz etike skrbi izpeljuje modele medosebnih od-
nosov v profesionalnem okolju med negovalcem (zdravnikom) in bolni-
kom (ki jih zlahka prenesemo tudi na razmerje med terapevtom in stran-
ko). Te odnose lahko povzamemo v štirih tipih:
1. duhovniški (terapevt v njem nastopa kot absolutna avtoriteta,
od stranke pa se pričakuje poslušnost);
2. tehnični (terapevt je v vlogi serviserja, ki sploh nima stika s
stranko, obravnava jo kot stroj na popravilu);
3. sodelovalni (kjer imata oba, tako terapevt kot stranka, isti cilj,
veže ju zaupnost in odkritost);
4. prijateljski (kjer sta terapevt in stranka v tesnem medosebnem
odnosu, tako da ni moč natančno razločiti profesionalnega od
prostočasnega okolja).
V profesionalnih kontekstih bi morali vzpostaviti tretji tip odnosa
(saj četrti vodi tako v izgorelost kot neprofesionalnost), vredno pa je po-
udariti, da so ti tipi odnosov pravzaprav podobni različnim »slogom vo-
denja«, ki se pojavljajo v managerski literaturi, pri čemer skoraj vsak av-
tor ponudi nekoliko drugačno klasifikacijo tipov, kar teorije naredi precej
nepregledne.

Splošne težave etike vrlin
Prednost kot hkrati tudi pomanjkljivost vseh teorij, ki v osnovi izhajajo iz
etike vrlin, je ta, da medtem ko skušajo biti zelo nazorne in se želijo čim
bolj približati partikularnosti vsakdanjih situacij, hkrati postanejo pre-
cej nepregledne. Tako Aristotelovi spiski vrlin kot tudi različne vrednote
in vrline, ki jih najdemo v etiških kodeksih, so nesistematično nanizani
sklopi zaželenih osebnostnih lastnosti, ki po navadi niso nikjer dodatno
utemeljeni. Po eni strani je ta pestrost razumljiva, saj je življenje zapleten
skupek med seboj povezanih, a tudi ločenih situacij, ki jim težko določi-
mo eno skupno bistvo: zdi se celo, da bi bilo takšno reduciranje nasilno
in ne bi odslikavalo realnega stanja stvari (prim. Wittgensteinov koncept
»družinskih podobnosti« (2014, §§ 66–67, str. 39–40)). Toda po drugi stra-
ni to etiško teorijo naredi precej nepregledno, hkrati s tem pa začnemo iz-
gubljati jasna merila moralnosti delovanja.

38