Page 38 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

Toda tudi če bi to težavo nekako rešili, se bomo težko otresli t. i. »pa-
radoksa sledenja pravilom«. Gre za znameniti premislek Ludwiga Witt-
gensteina, ki ga najdemo v njegovih Filozofskih raziskavah (2014). Ta poka-
že, da se poskus določitve pomena besed s pomočjo pravil (ki bi določala
njihovo rabo) znajde v neskončnem regresu, saj so pravila tudi sáma sesta-
vljena iz besed in tako potrebujejo nova pravila, pravila drugega reda, ki
jih specificirajo. Seveda pa so tudi ta sestavljena iz besed itn. Če torej po-
skusimo ravnanje fiksirati z eksplicitnimi pravili, se znajdemo pred po-
dobno zagato: potrebujemo nova in nova pravila, da bi z njimi utemeljili
prva, dokler se ne znajdemo pred nekim pravilom, ki mu »sledimo slepo«.
To kaže, da so pravila v zadnji instanci – tako kot pomeni besed pri Witt-
gensteinu – odvisna od prakse in ne obratno.

Etika vrlin
Zadnja tradicionalna etiška paradigma je etika vrlin, ki pravi, da so mo-
ralna tista dejanja, ki so izvršena v skladu z vrlinami. Merilo ravnanja
je znotraj te paradigme vrl posameznik, ki je hkrati lahko tudi moralni
vzornik. Vrline, ki jih imamo lahko za moralno zaželene stabilne značaj-
ske lastnosti, lahko razumemo tudi kot produkt evolucije, zato se ta para-
digma lahko sklada z naravnim izborom kot izvorom moralnosti.

Aristotelova etika
Osnovna značilnost Aristotelove etike je teleološkost – ciljna usmerje-
nost delovanja. Ta smoter, h kateremu vsi težimo, je po Aristotelu sreč-
nost (gr. eudaimonia). Številni ljudje si srečnost predstavljajo po svoje,
zato se Aristotel posluži posebne metodologije, s pomočjo katere želi vse-
bino človeške srečnosti določiti zanesljiveje od ljudskega mnenja. V skla-
du z razdelitvijo živega bivajočega in s tem tudi človekove duše na tri regi-
je – vegetativno, animalično in racionalno – njeno srčiko naposled najde
v dejavnem življenju, lastnem razumnemu bitju, »to je bitju, ki se pokora-
1
va razumu in ki tudi samo ima razum ter razmišlja« (NE I.6, 1098a) . Ker
je torej za človeka bistven razum, sreče ne moremo najti niti zgolj v pre-
hranjevanju in razmnoževanju (ki je značilno že za rastline) niti v čutnem
ugodju (ki predstavlja srečo za živali), pač pa v ustrezni kombinaciji vse-
ga: v zmerni zadovoljitvi osnovnih potreb, v življenju z zmernim ugod-
jem (ki je vsaj brez bolečine) in predvsem v premišljevanju. Vidimo, da je
1 Aristotelova dela se citirajo po standardizirani Bekkerjevi paginaciji; zapis biblio-
grafske enote v skladu z APA je v razdelku »Seznam kratic«.

36