Page 37 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

I.1 ∙ osnove etike in moralne refleksije

je tudi kategorični imperativ različen od zgoraj omenjenega utilitarizma
pravil, s katerim se ga pogosto pomeša: čeprav se tudi slednji sprašuje o
univerzalnem spoštovanju nekega pravila, pa je pomembna razlika med
njima v tem, da utilitarizem zanima, kakšen bi bil tak svet (kar še zme-
raj zajema subjektivno presojo), medtem ko kategorični imperativ zanima
samo logična možnost izvršitve, torej zgolj, ali lahko neko ravnanje pos-
tane univerzalno pravilo.
Kantova etika je s tem v diametralnem nasprotju z ostalimi teorija-
mi, tako z utilitaristično kot tudi z etiko vrlin (ki jo bomo spoznali v na-
daljevanju): pri slednjih je namreč na prvem mestu dobro, ki ga želimo
doseči z moralnimi napotki, medtem ko je pri Kantu dobro šele izpeljano
iz Zakona, ki je primaren. Pri Kantu tako šele moralni zakon vzpostavi
pojem dobrega in ne obratno: »Moralni zakon ne sloni na nobenem pred-
hodnem ali že etabliranem pojmu dobrega in ni izpeljan iz njega, temveč
je utemeljen zgolj v samem sebi« (Zupančič, 1997, str. 43). V tem smislu je
torej Kantova etika popolnoma neodvisna tako od subjektivnih predstav
kot od posledic ravnanja. Kljub tej trdnosti kategorični imperativ trpi za
pomembno hibo: izkaže se namreč, da je sklepanje na (ne)moralnost rav-
nanja s pomočjo kategoričnega imperativa krožno, saj mora že vnaprej
predpostavljati to, kar naj bi šele dokazalo. Vzemimo najznamenitejši pri-
mer: kraja ni dovoljena, saj če bi vsi kradli, nihče ne bi imel več lastnine,
kar pomeni, da ravno nikomur ničesar več ne bi mogli ukrasti. Težava
tega sklepanja je seveda v tem, da že vnaprej predpostavlja, da je zasebna
lastnina nekaj dobrega, pri čemer si je seveda popolnoma neprotislovno
zamisliti svet brez te institucije.

Splošne zagate etike pravil
Pravila so morda koristna kot povzetki razmislekov ali napotila za rav-
nanje, toda velik delež človekovega ravnanja – tudi moralnega – je spon-
tano delovanje. Če bi trdili, da je moralno zgolj tisto ravnanje, ki je stor-
jeno po premisleku v skladu s pravilom, bi iz domene moralnega vedênja
izločili številna dejanja. Veliko ljudi, ki so žrtvovali svoja življenja, da so
koga rešili pred požarom ali utopitvijo, pravi, da so ravnali spontano; če
bi sprejeli trdo verzijo etike pravil, jih torej ne bi smeli imeti za junake, saj
njihovo ravnanje ne bi bilo niti moralno niti nemoralno, ker ni bilo stor-
jeno na podlagi premisleka, ki bi identificiral pravilo, v skladu s katerim
je treba ravnati.

35