Page 39 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

I.1 ∙ osnove etike in moralne refleksije

Aristotelova shema sreče podobna hierarhiji potreb Abrahama Maslowa,
kar ni naključje, saj je Maslow kot humanistični psiholog svojo teorijo v
veliki meri naslonil na Aristotelovo etiko (Ivie, 1986).
Po Aristotelovem mnenju so za udejanjenje sreče ključne vrline, ki jih
pojmuje kot zadržanja, predstavljajo pa zlato sredino med skrajnostmi.
Pogum je tako sredina med strahopetnostjo in predrznostjo, radodar-
nost pa sredina med skopuštvom in razsipništvom. Sredino sicer dolo-
čimo s »pametnostjo« oz. »preudarnostjo« (gr. phronesis). To je posebna
racionalna sposobnost, ki se razlikuje od teoretične modrosti: če je za sle-
dnjo značilno spoznavanje večnih zakonov (matematičnih in naravoslov-
nih resnic), je pametnost tista razumska sposobnost, ki nam pomaga pri
orientaciji v konkretnih situacijah, ki so zmeraj partikularne, enkratne
in neponovljive, zaradi česar jih ne moremo uvrstiti pod splošna pravila.
Ker sta pri Aristotelu teoretična in praktična modrost dve različni zmož-
nosti, si je lahko zamisliti ostroumnega človeka, ki pa je nesposoben sa-
mostojnega življenja.
Vrline si po Aristotelovem mnenju pridobimo z vajo v krepostnem
ravnanju, ki jih utrjuje (NE III.7, 1114a): »Kajti posamezna dejanja nas na-
redijo takšne, kakršni smo. To nam najlepše dokazujejo tisti, ki se ukvar-
jajo s športom ali s kako drugo dejavnostjo: s svojim udejstvovanjem se
izpopolnjujejo.«

Etika skrbi
Posebna vrsta etike vrlin je etika skrbi, ki se je začela razvijati v 80. letih
20. stoletja, njena glavna predstavnica pa je Carol Gilligan (1982). Carol
Gilligan, ki je to etiško teorijo razvila kot odziv na Kohlbergovo preko-
merno poudarjanje pomena kognitivnega razvoja za razvoj moralnosti,
skrb izpostavlja kot temelj medosebnih moralnih odnosov. Skrb naj bi
bila po avtorici specifično ženska vrlina, ki je bila zaradi nadvlade moš-
kih in sočasnega poveličevanja racionalnosti odrinjena, zaradi česar mora
biti rehabilitirana. To razmišljanje naj bi nudilo odskočno desko za femi-
nistično etiko, vendar moramo pri takšnih izpeljavah, ki ženskam pripi-
sujejo lastnosti v kontrastu z moškimi, pa čeprav jih želijo domnevno re-
habilitirati, zelo previdni. S trditvijo, da so »moški racionalnejši«, »ženske
pa skrbnejše«, lahko namreč zgolj utrjujemo spolne stereotipe, zaradi če-
sar za nekatere feministke ta teorija ni nič drugega kot staro vino v novih
steklenicah (prim. Gould (1988)).

37