Page 41 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

I.1 ∙ osnove etike in moralne refleksije

To pride toliko bolj do izraza v primeru konflikta vrlin. Če nam ena
vrlina (recimo vestnost) narekuje eno ravnanje (točen prihod v službo),
druga vrlina (recimo sočutje) pa drugo (pomoč vozniku s predrto pnev-
matiko), nam etika vrlin ne more ponuditi pravega odgovora na vpraša-
nje, kaj storiti. V tej teoriji so namreč merilo moralnosti ravnanj vrline,
in če so te v konfliktu, ne obstaja nobena zunanja točka, v kateri bi lahko
našli razrešitev spora. Tako se izkaže, da etika vrlin najbolje deluje tak-
rat, kadar ni nikjer nič spornega, zataji pa ravno takrat, kadar se znajde-
mo soočeni z moralno dilemo.
Zaradi tega nas tudi ideja moralnega vzornika, ki etiko vrlin sicer ne-
koliko približa modelnemu učenju Alberta Bandure, ne pripelje prav da-
leč. Kadar smo namreč soočeni z dilemami, v katerih se naš model nik-
dar ni znašel, svoje moralne odločitve ne moremo zares izpeljati iz njega,
pač pa jo lahko vanj kvečjemu projiciramo ter na ta način legitimiramo
v resnici samovoljno ravnanje. Če se pri moralnem ravnanju zgledujemo
po Buddhi (čigar nauk tudi sodi v etiko vrlin, saj je utemeljen na sočut-
ju (več npr. v Ditrich (2015)), naš problem pa se dotika gensko spremenje-
nih organizmov, bomo svojo odločitev le stežka oprli na svetnikov nauk;
če bomo to vendarle poskušali storiti, mu bomo pri tem skoraj gotovo za-
čeli pripisovati svoja stališča.

Neparadigmatske moralne teorije
Zraven glavnih etiških paradigem in njihovih teorij obstajajo še nekateri
neparadigmatski pristopi.

Nietzschejev pogled na moralo
Nietzschejev pristop k etiki zaznamuje vprašanje po vrednosti morale
(Nietzsche, 1988, § 3, str. 209). Nietzsche hoče morali stopiti izza hrbta in
jo povprašati po njeni funkciji. Uvidi, da morala pogosto zavira razvoj vo-
lje do moči, še posebej v svoji »izrojeni«, asketski obliki: Nietzsche je imel
namreč moralo, ki izvira iz sočutja in propagira vzdržnost, za maščeva-
nje iz zavisti, s katerim se povprečneži zoperstavijo boljšim od sebe, to pa
tako, da svoje šibkosti iz nemoči povzdignejo v vrline. Demokratično ega-
litarnost je tako imel za znamenje pešanja moči in propada civilizacije,
zoperstavljal pa ji je junaško, arhaično moralo aristokracije.
Dele Nietzschejevih besedil imamo danes zlahka lahko za sovražni
govor (prim. Nietzsche (1988, § 7, 254)) in pogosto za neutemeljene špeku-
lacije, toda njegov pristop, ki preučuje funkcijo morale, je obrodil številne

39