Page 609 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

IV.5 ∙ etika v superviziji psihologov

šati? Katere besede morajo biti izrečene? Katero resnico je treba prizna-
ti? Katero povezavo je treba narediti? Katero domnevo je treba izzvati?
Katero prepričanje je treba pregledati? Katero akcijo je treba udejanji-
ti? Katere odnose je treba poimenovati? Katera čustva je treba izraziti?
Katere skrivnosti je treba razkriti? Katere moči je treba videti? Katere
omejitve je treba artikulirati? Katere zmage je treba proslaviti? Katere iz-
gube je treba odžalovati? Kateri mentalni zemljevid mora biti v ospredju?
Kaj je premik, ki ga je treba omogočiti? S katerimi strahovi se ne soočimo?
Čeravno vseh teh vprašanj ni treba nasloviti v vseh primerih, po mnenju
Hawkinsa in Shoheta (2012) lahko že to, da jih imamo v mislih, pomaga
pri uvidu, da lahko obstajajo neizrečene vsebine, ki jih je treba odkriti in
izraziti, saj pogosto vključujejo temeljne predpostavke, prepričanja, ki se
jih običajno niti ne zavedamo. S tem, ko jih ozavestimo, bo etična dilema
lažje rešljiva.

Ključna spoznanja in smernice za kakovostno
etično prakso na področju supervizije

Supervizija s sabo prinese tudi številne specifične etične dileme, veza-
ne na mentorski odnos. V projektu SUPER PSIHOLOG se mentoriran-
ci na študijski praksi (v času študija), pa tudi nekateri njihovi mentor-
ji, prisotnosti takih etičnih dilem pogosto niso zavedali (Painkret idr.,
2016), prav tako pa so tudi pri izvajanju supervizirane prakse (po zaključ-
ku študija) mentorski pari zelo redko poročali o etičnih dilemah, vezanih
na mentorski odnos; še največkrat so kot dileme navajali konflikt vlog
mentorja, premajhno profesionalnost mentorskega odnosa in težavnost
razkrivanja problemov v tem odnosu (Kocbek idr., 2016). Zato bi bilo po-
membno več energije usmeriti v to, da bi se mentorji usposobili za zazna-
vanje in prepoznavanje dejanskih ter potencialnih etičnih dilem ne le v
delovnem okolju, tj. pri opravljanju psihološke dejavnosti, temveč tudi v
mentorskem odnosu samem, in da bi nanje ves čas opozarjali ter o njih
razpravljali z mentoriranci, modelirali primerno ravnanje in mentoriran-
ce podpirali pri odločanju, kako etično ravnati. Razprava o vseh vrstah
etičnih dilem bi morala biti v superviziji načrtno, sistematično vključena
v vsebino praviloma vseh mentorskih srečanj. Izkušnje kažejo, da poraja-
nje etičnih dilem lahko spodbudi intenzivnejše čustvene odzive ne le pri
obravnavani osebi, temveč tudi pri mentorirancu in nenazadnje mentor-
ju v procesu mentoriranja. Mentoriranec ima lahko neozaveščeno težnjo,
da etične dileme odmika in odpira šele na koncu srečanja z mentorjem,

607