Page 604 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

ganizacijo vzpostavi zaupen odnos in v tem odnosu strogo spoštuje načelo po-
klicne skrivnosti), 1.18. (Kadar psiholog uporabi primere psiholoških obravnav
iz prakse za potrebe predavanj, supervizije ali objave v medijih ali znanstveno-
-strokovnih revijah, mora zagotoviti popolno anonimnost obravnavancev) in
1.19. (Ko psiholog poroča, seznanja, pojasnjuje ali objavlja karkoli, kar se na-
naša na obravnavanca/-e, poskrbi za smiselne omejitve podatkov, da tudi s tem
zagotovi njegovo anonimnost). V Kodeksu je tudi zapisano, da je psiholog
pred psihološko obravnavo obravnavanca dolžan seznaniti z (med dru-
gim) aktivnostmi obravnave, etičnimi dilemami, s poklicnim odnosom
in načinom varovanja osebnih podatkov (čl. 1.3.1.) ter od njega za obrav-
navo pridobiti soglasje (čl.1.3.2.). Med načeli odgovornosti psihologa pa je
gotovo treba izpostaviti vsaj člen 3.1. (Psiholog je odgovoren za strokovnost,
kakovost in celovitost psihološke obravnave ter za posledice svojega poklicnega
delovanja). Psiholog naj bi se zavedal svoje strokovne in poklicne odgovor-
nosti do obravnavancev, do organizacij, kjer je zaposlen, ter do skupnosti
in družbe, v kateri živi, ter se izogibal povzročanju škode.

Kako bi lahko ravnali?

V pogovoru in razmišljanju o nastali situaciji sta se mentorica
in mentoriranka natančno dogovorili, kaj so vsebine, o katerih
lahko pripovedujeta drugim.

Izkušnje iz lastne supervizijske prakse so nam pokazale, da je (pre)
tog dogovor o zaupnosti – npr. popolna prepoved govora o izkušnjah s su-
pervizije zunaj skupine ali diadnega odnosa – omejujoč in lahko vpliva na
kakovost odnosov med mentorjem ter mentorirancem ali med člani su-
pervizijske skupine. Ena od supervizijskih skupin, katere člani so bili so-
delavci, je npr. poročala, da so odnosi zunaj supervizijske skupine zara-
di strogega dogovora o zaupnosti postali manj sproščeni, člani skupine
so zmanjšali stike, med seboj so čutili prepreke. Tudor (1999) navaja, da
je zaupnost zelo pomembna, obstaja pa ob tem nevarnost, da postanemo
prekomerno previdni in preveč zaskrbljeni. Člani omenjene skupine so
ugotovili, da s strogim dogovorom o zaupnosti izgubljajo tam, kjer bi lah-
ko s sodelavci, strokovnjaki delili lastno učenje, spoznanja, pridobljene
kompetence, izkušnje. Spoznali so, da samorazkrivanje na opisani način
ne predstavlja kršitve zaupnosti glede razkrivanja drugih. Po pogovoru o
pretekli izkušnji so v skupini spremenili dogovor o zaupnosti, kar jih je
na eni strani razbremenilo, na drugi pa so način supervizijskega pristopa

602