Page 159 - Homo senescens II: izbrane teme

Bralni pogovori s starejšimi kot oblika učenja, pripovedovanja in povezovanja

datno izpostavlja kot nekaj, kar je treba nasloviti. Druženja, ki so osnovana
na doživljanju literature in naših življenjskih izkušenj, so lahko ob raznoliki
skupini udeležencev pod ustreznim vodstvom kvečjemu bogatejša in zato
tudi uspešnejša v medsebojnem učenju. Poskus, da preko Modre fakultete
na stežaj odpremo vrata novim, dostopnim izobraževanjem, delavnicam in
tematskim srečanjem za vse starejše, je dober korak k temu, da se počasi,
tudi po načelu snežene kepe, dobre vsebine in oblike komunikacije čim bolj
razširijo ter dosežejo čim več slušateljev. Sodeč po merjenju zadovoljstva s
svojim življenjem Slovenci, stari 50 let in več, namreč med kategorijami zaže-
lenih sprememb na vrh postavljajo prav izobrazbo – želijo si boljšo, daljšo in
višjo (Ramovš 2013, 540).

Sklep
V prispevku sem izhajala iz svojih ugotovitev o starejših bralcih oz. bralkah in
o učinkih bralnih pogovorov z njimi. Slednji lahko hitro prerastejo v prostor
narativnega učenja, osebnega spoznavanja in medsebojnega povezovanja.
Kot piše Vid Pečjak, se v tretjem življenjskem obdobju spremeni človekovo
pojmovanje sveta in življenja, kar vpliva na njegovo razmišljanje in funkcio-
niranje. Mnogi starejši skušajo svoje življenjske dogodke razporediti vzdolž
časovne linije, jih ovrednotiti in osmisliti – narediti t.i. pregled življenja (angl.
lifereview) (Butler 1963). Zanimajo jih eksistencialna in duhovna vprašanja, od
tod tudi potreba po biografskem pripovedovanju (Pečjak 2007, 133). Pogovor
o knjigah nevsiljivo ponuja dobro izhodišče zanj.
Bralne skupine za starejše pri nas niso neznan pojav in delujejo tudi v šte-
vilnih domovih za starejše. V želji izkoristiti potencial takih srečanj na ravni
skupine in ob upoštevanju obstoječih dobrih praks sem predstavila nekaj
možnih formatov izvedbe s poudarkom na v tujini zelo uspešnem modelu
skupnega branja. A raziskave, pa tudi že analiza družbenih profilov mojih so-
govornic, pokažejo, da je treba nasloviti predvsem problem vključenosti in
kontinuitete, saj ni veliko takih, ki bi bralci postali »na stara leta«. Način preži-
vljanja prostega časa je močno zaznamovan s številnimi sociološkimi dejav-
niki, zato je ključno, da okrepimo mehanizme vključevanja v kulturo branja,
da spol, razredna pripadnost, izobrazba, poklicni profil in raznorazni stereo-
tipi ne bi ovirali poti do knjig – in to že pred starostjo. Z drugimi besedami:
skrb za dobrobit starejših mora biti skrb za blaginjo vseh generacij, saj če
bomo dobro živeli do starosti, bo tudi ta lepša in lažja. Tisti, ki so brali prej,
bodo brali tudi kasneje; za tiste, ki niso, pa se je treba toliko bolj potruditi v
načinih naslavljanja in zapeljevanja ter jim ponuditi različne pristope sodelo-
vanja, ki jih bralni pogovori nedvomno omogočajo.

159