Page 155 - Homo senescens II: izbrane teme

Bralni pogovori s starejšimi kot oblika učenja, pripovedovanja in povezovanja

jih oblikovali, morda katero tudi ponovno prebrali in primerjali svoja doži-
vljanja. Branje izbrane bio- ali avtobiografije bi vodilo v pogovor o tehnikah
literalizacije življenja. Vsako srečanje bi spremljale drobne domače zadolži-
tve, kot so zapis lastnih bralnih avtoportretov, sestavljanje seznamov bralnih
spominov in še kaj.
Posebej pomembno ter pri nas kot metoda še ne povsem izkoriščeno je
glasno branje in del snidenj bi posvetili tudi tej obliki doživljanja besedil. Gla-
sno lahko preprosto pomeni samo dobesedno branje naglas – bodisi odlom-
kov, pesmi, kratkih zgodb ali proze v nadaljevanju, izmenjaje ali kakor koli že
–, lahko pa je del strategije t.i. skupnega branja (angl. shared reading), ki ga je
kot specifično metodo razvila skupina strokovnjakov prostovoljne organiza-
cije The Reader iz Liverpoola in je danes implementirana že v 17 državah po
svetu.¹⁶ V Sloveniji, kolikor vem, vsaj uradno še ni registrirana, lahko pa, da se
v kakšni spontani variaciji že izvaja.
Tehnika je zelo preprosta: vodja skupine, ki je vedno nekdo z opravljenim
tečajem iz metode skupnega branja, v skupini do desetih ljudi sam ali v so-
delovanju z drugimi prebere kratko zgodbo oz. pesem, lahko tudi poglavje
romana. Vmes se večkrat ustavi, vpraša za komentar, ponudi kakšno iztoč-
nico in bere naprej. Nikomur ni treba nič reči, sodelovanje je povsem pro-
stovoljno, kdor želi, lahko tudi samo posluša. Bistveno je, da se udeleženci
počutijo prijetno in sproščeno. Vodja skrbi za to, da so vsi odzivi obravna-
vani kot dragocen prispevek, in se trudi povezati različna mnenja. Sodelu-
joče spodbuja, da se odzivajo osebno, da delijo občutke, misli in spomine, ki
jih sproži branje, a besedilo deluje kot sidrišče in vsak se lahko umakne na-
zaj vanj. Branje naglas v realnem času in v prostorski soprisotnosti pomeni,
da vsi skupaj »v živo« izkusimo literaturo. Ne gre za analitično niti za tera-
pevtsko branje z namenom razreševanja osebnih problemov, pač pa za sku-
pno doživetje prebranega. Glasno branje je šestkrat počasnejše od tihega,
zahteva trud in nas naredi dojemljivejše za podrobnosti. Kvaliteta besedil pri
tem ni nepomembna, zato je izboru čtiva namenjene veliko pozornosti. Po
raziskavah sodeč (npr. Kidd in Castano 2013) namreč samo kakovostna fikcija
bralca angažira za poglobljeno razmišljanje, odpre nov mentalni prostor in
deluje empatično. Vsak lahko besedilo doživi po svoje, ampak literatura po-
nuja skupni jezik, ki nam pomaga bolje razumeti naša individualna in kolek-

¹⁶ Organizacija je l. 2008 zrasla iz revije The Reader, ki jo je pod okriljem Univerze v Liverpoolu
ustanovila Jane Davies, idejna avtorica skupnega branja. Danes je The Reader (b.l.) mednaro-
dni center za skupno branje, kjer med drugim organizirajo izobraževanja oz. tečaje za vodje
skupnega branja. Po celem svetu deluje že čez 1.000 njegovih prostovoljcev. Za več gl. The Re-
ader (b.l.).

155