Page 50 - Homo senescens II: izbrane teme

Otto Gerdina

zitivnejših podob starosti ter njihovih posledic za družbeni odnos do starosti
in staranja.

Pogled z zornega kota patologije
V Evropi se je že konec 19. stoletja razvilo medikalizirano znanje o telesu, ki je
temeljilo na kronološki starosti. Staranje je bilo opredeljeno s progresivnimi
obolenji, ki povzročajo vrsto neprijetnih fizičnih in anatomskih sprememb,
zaradi česar je bilo staro telo videno hkrati kot normalno in kot izraz fizio-
loških procesov, ki vodijo v smrt (Katz 1996, 27–48). Starost je postala posle-
dica degeneracije tkiv in postopnega propadanja celic, kar je okrepilo stere-
otip, ki starost enači s patologijo (Ng idr. 2015). Ta pogled se je v pozni indu-
strijski dobi združil s kulturno dediščino renesanse, ki je cenila mladostnost,
vitalnost in produktivnost. Bolj kot je bila mladost cenjena zaradi vitalnosti
in produktivnosti, jasneje se je na nasprotni strani izrisovala podoba starosti
kot njenega nasprotja, obdobja vse večje krhkosti, šibkosti in odvisnosti. Sle-
dnjemu pritrjuje tudi analiza ameriške arhivske baze tiskanih besedil (Corpus
of Historical American English), ki skupno šteje več kot 400 milijonov besed.
Analiza, ki so jo opravili Ng idr. (2015), je potrdila, da so starostni stereotipi po
linearnem trendu v obdobju 1810–2009 postajali vse negativnejši, saj se je od
leta 1810 do 2009 delež negativnih stereotipov povečal za 8,2. Negativne
podobe starosti so bile prisotne tudi v slovenski in svetovni pravljični prozi s
konca 19. stoletja, v kateri se je starost povezovalo z revščino, s slabšim zdrav-
jem, z ugašajočo vitalnostjo, s spolno nezmožnostjo in z izgubo družbenega
statusa (Ramšak 2017).

Negativna konstrukcija starosti in socialna država
Razširjenost negativnih podob starosti na začetku 20. stoletja je dobro do-
kumentirana v ameriških časopisih in revijah, v katerih najdemo nasvete, ki
ljudem že po štiridesetem letu svetujejo, da naj z barvanjem las, s korzeti,
z obraznimi kremami in s podobnimi sredstvi za prikrivanje znamenj stara-
nja preprečijo, da bi bili videti zastareli, staromodni ali nezaposljivi (Haber in
Gratton 1994). Vidika patologije in odvisnosti sta spremljala podobo starosti,
ko so negativne posledice demografskih trendov, industrializacije in sunko-
vitega upada gospodarstva med veliko depresijo še dodatno okrepile kon-
strukcijo starih ljudi kot segmenta prebivalstva, ki potrebuje družbeno po-
moč (Katz 1996).
Sredi tridesetih let 20. stoletja so negativne podobe starosti pripomogle k
oblikovanju prvih obrisov starostnih politik v okviru nastajajoče socialne dr-
žave v Združenih državah Amerike (Chapleski 2011), kjer je administracija pod

50