Page 51 - Homo senescens II: izbrane teme

Kratek zgodovinski oris družbene konstrukcije starosti

predsednikom Franklinom D. Rooseveltom s t.i. novo pogodbo (New Deal)
vzpostavila zavarovanje za brezposelne, ljudi z oviranostmi in stare ljudi (Ray
2011). Odnos do starih ljudi je bil v Združenih državah Amerike zaradi povezo-
vanja starosti z revščino in odvisnostjo v prvi polovici 20. stoletja močno za-
znamovan s sočutnostjo. Čeprav so bili predsodki in starostna diskriminacija
v tem času zelo razširjeni ter osnovani na podlagi dojemanja starih ljudi kot
tistih, ki »za družbo niso več uporabni« (Chu idr. 2020, 1125), so bili ti zaradi s
starostjo povezanih tveganj (npr. revščina, oslabelost, izključenost) hkrati do-
jeti kot ena izmed družbenih skupin, ki potrebuje in si zasluži državno pomoč
(Binstock 2010).
Podobno je konstrukcija starosti kot obdobja, v katerem ljudje potrebujejo
in si tudi zaslužijo družbeno pomoč, pripomogla k oblikovanju prvih obrisov
starostnih politik pri nas.Leta1906 jevavstrijskemdeluavstro-ogrskemonar-
hije začel veljati Zakon o penzijskem zavarovanju v zasebnih službah in v ne-
katerih javnih službah, ki je uvedel obvezno pokojninsko zavarovanje, ki pa je
bil po razpadu avstro-ogrske monarhije deležen nadaljnjih sprememb. Leta
1922 je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev uredila zavarovanje delavstva
za primere bolezni, nesreč pri delu, invalidnosti, starosti ter smrti, vendar je v
praksi izvajala le zavarovanje za primera bolezni in nesreč pri delu, medtem
ko je bilo zavarovanje za druge primere odloženo za nedoločen čas (Remec
2017). Tudi socialno zavarovanje delavcev v tridesetih letih 20. stoletja ni bilo
niti enotno niti splošno, saj vsi niso imeli enakih pravic: »Delavci v industriji,
obrti in drugod zaposleni so imeli samo bolniško in nezgodno zavarovanje;
pokojninsko zavarovanje za te delavce je bilo uvedeno šele septembra 1937«
(Počivalšek 2017, 116). Kmetje so univerzalno pravico do pokojnine ob dolo-
čeni starosti dobili šele v drugi polovici 20. stoletja (Remec 2017).
Ideja v ozadju nastanka socialne države je bila, da bo ta družbo povzdi-
gnila na višjo raven etičnih standardov s tem, ko bo slabotnim in pogosto
odvisnim skupinam prebivalstva, kamor je bilo mogoče uvrstiti velik delež
starih ljudi, zagotavljala (zasluženo) pomoč v obliki zdravstvenih in socialno-
varstvenih storitev ter predvsem pokojnin. Angleški analitik Macnicol (2015)
celo argumentira, da je bila skrb za stare ljudi eden izmed poglavitnih razlo-
govzanastanek sodobnesocialne države. Idejni očesocialnedržavevVeliki
Britaniji, Beveridge, je v vplivnem poročilu iz leta 1942 npr. zagovarjal načrt
univerzalnezaščitepredpomanjkanjem,boleznimi,nevednostmi,uboštvom
in brezdeljem,ki jevključevalobsežno zdravstveno varstvo,pomočdružinam
in pravico do minimalne socialne zaščite za stare, brezposelne, bolne ali za in-
valide (Blair 1999; Benassi 2010). Skrb za stare ljudi je bila videna kot pravična
kompenzacija za delo in pretekle zasluge (Phillipson 2013) ter kot način reše-

51