Page 55 - Homo senescens II: izbrane teme

Kratek zgodovinski oris družbene konstrukcije starosti

prav tako marginalizirani ter negativno stereotipizirani, kot so bili na njego-
vem začetku.

Od dejavne do produktivne starosti
Na koncu 20. stoletja je bilo dobro staranje vezano na ideal starega človeka, ki
je mladosten, dejaven, omrežen, kompetenten in samozadosten državljan, ki
se redno vključuje v drage prostočasne aktivnosti in se samoizpopolnjuje. Ob
prelomu tisočletja pa pride do premika od dejavnega do produktivnega sta-
ranja (glej npr. Lumme-Sandt 2001; Rudman 2006; Rozanova idr. 2006). Pro-
duktivno staranje se od dejavnega staranja razlikuje v tem, da ni vsaka dejav-
nost v starosti dobra in zaželena, temveč so samo dejavnosti, ki so koristne
za druge, sprejete z odobravanjem (npr. opravljanje vloge starih staršev, dr-
žavljanska angažiranost, delo v dobro skupnosti) (Dyk idr. 2013). Dejavno sta-
ranje ni več zgolj pravica, ampak tudi dolžnost, da star človek izkoristi lastne
vire za širšo družbo (Rudman 2006; Rozanova idr. 2006).
Konstrukcije starosti, ki se osredinjajo na nadaljevanje produktivnosti,
ohranjanje mladostnosti in zdravja, lahko razumemo tudi kot del širšega poli-
tičnega napada na tveganje, da bi ljudje postali odvisni (Katz 2000). Pozitivne
podobe starosti, ki promovirajo zdravo starost in možnost neskončnega na-
daljevanja življenjskih stilov srednjih let, po eni strani do določene mere raz-
vežejo starost in bolezen, po drugi pa staranje označijo kot proces, ki ga je
mogoče – in bi ga posamezniki tudi morali – odgovorno upravljati (Rudman
2006). Tisti, ki pri tem ne uspejo, so deležni pomilovanja, pokroviteljstva in
včasih celo prezira. Delitev starih ljudi na uspešne ter neuspešne se kaže kot
ambivalenca med spoštovanjem starih ljudi in posmehom ter v veliki meri
odraža razliko med premožnimi starimi ljudmi, ki imajo vire, da ostajajo pro-
duktivni v pozni starosti, in revnimi, neproduktivnimi ter odvisnimi starimi
ljudmi, ki teh virov praviloma nimajo (Kreačič 2004). Spremembe podobe
in odnosa do starosti ob prelomu tisočletja nam lahko pomagajo razumeti,
zakaj so podobe starosti danes v grobem razdeljene na »dobro«, v porabo
orientirano in visoko disciplinirano produktivno starost na eni in na »slabo«,
odvisno in neproduktivno starost na drugi strani.
Koliko so se tovrstni trendi preslikali v družbeni odnos in imaginarij starosti
v socialistični Jugoslaviji, je težko oceniti, saj tega še ni preučila nobena av-
torju znana raziskava. Čeprav je bila v nasprotju z drugimi socialističnimi eko-
nomijami Jugoslavija povezana s svetovno ekonomijo (Beauvoir 2020, 630–
632), se kupna moč starih ljudi v socialistični Jugoslaviji ni mogla meriti s tisto
v kapitalističnih državah, saj so bile možnosti za akumulacijo bogastva v ži-
vljenju omejene, neenakosti pa manjše (majhne razlike v plačah so se presli-

55