Page 53 - Homo senescens II: izbrane teme

Kratek zgodovinski oris družbene konstrukcije starosti

Od brezlične s pešanjem povezane identitete do dejavne starosti
Z uvedbo univerzalnega pokojninskega sistema se je objektivni položaj ve-
čine starih ljudi bistveno popravil in starost se je začela povezovati z idejo
zaslužnega počitka, umika iz delovne populacije in ločitve od družbe (Les-
senich 2015). Ker pa je nova identiteta še vedno temeljila pretežno na nega-
tivnih stereotipih odvisnosti in nemoči, so začeli socialni gerontologi zago-
varjati radikalno dekonstrukcijo s pešanjem prežete identitete in zamenjavo
»povezav med starostjo in boleznijo, nezmožnostjo, družbenim umikom in
onemoglostjo« (Featherstone in Wernick 1995, 31). Zagovarjali so vrednotno
nevtralen pogled na starost kot proces, ki vključuje »negativne spremembe,
kot so fizične spremembe in težave z zdravjem, ter pozitivne spremembe, kot
so bogate življenjske izkušnje in znanje« (Hammarström 2020, 653). Ugotovili
so,dasovnasprotjuznegativnimistereotipiostarostistariljudjepostali»bolj
zdravi, premožni in družbeno angažirani« (Chu idr. 2020, 1126). Prizadevali so
si uveljaviti točnejše podobe, ki govorijo o vitalnosti, kreativnosti, opolnomo-
čenju, iznajdljivosti in pozitivnih lastnostih, ki jih je mogoče pridobiti v staro-
sti. Zadnje se v gerontološki literaturi kaže kot napad na koncept brezlične in
nediferencirane starosti, ki jo v prvi vrsti označuje bolezen (Featherstone in
Hepworth 1995). V šestdesetih letih 20. stoletja so se kot posledica teh kritik
in nastanka politik različnosti, ki so zahtevale spoštovanje in obravnavo vseh
družbenihskupinnatemeljihnjihove posebne identitete ter potenciala, obli-
kovale bolj raznolike podobe starosti (Featherstone in Wernick 1995).
Od šestdesetih letih 20. stoletja se družbena konstrukcija starosti v poli-
tičnih, akademskih in medijskih besedilih spremeni ter se od prikazov so-
cialne izolacije, strukturne odvisnosti, pomanjkanja vlog in pasivnosti pre-
makne k prikazom poznejšega življenja kot časa priložnosti, dejavnosti, sa-
moizpolnitve ter samostojnosti (Rudman 2006). Samoizpolnitev postane vse
pomembnejši identitetni vir: »Identitete so lahko prevzete in po nekem času
opuščene,nekot posledicakakršnegakoli napredkaali razvoja,ampak zaradi
nestanovitnosti posameznika« (Macnicol 2015, 9). Ta rekonstrukcija starosti je
posledica gerontološke kritike negativnih stereotipov, razcveta potrošniške
kulture in relativnega izboljšanja materialnega položaja starih ljudi. Pozitivne
podobe starost zapakirajo v fantazijo »brezčasnosti« z možnostjo »maskira-
nja« oz. preložitve staranja.

Starost z zornega kota tržnih strokovnjakov
Staranje postane predmet potrošniške izbire in naključnih identitet, ki se
lahko vedno znova obnavljajo. Stare ljudi začnejo k temu spodbujati tudi
tržni strokovnjaki, ki vse bolj ugotavljajo, »da je skupina ljudi nad petdeset

53