Page 56 - Homo senescens II: izbrane teme

Otto Gerdina

kale v majhne razlike v pokojninah). Strukturni pogoji za potencialno širjenje
stereotipov o dobrem in produktivnem staranju so tako v našem prostoru
postali izpolnjeni šele z osamosvojitvijo.

Starost v samostojni Republiki Sloveniji
V samostojni Republiki Sloveniji se konec devetdesetih let, podobno kot dru-
god v razvitem svetu, okrepi navdušenje nad vrlinami in potencialom dejav-
nih starih ljudi. Tipičen primer najdemo v pisanju sociologinje Ide Hojnik-
Zupanc (1997), ki je opozarjala na neraziskane mobilizacijske motive upo-
kojencev za dejavno preživljanje časa zunaj družinskega okvira in poudar-
jala, da so upokojenci bolj izobraženi, kot so bili včasih. Dejavni stari ljudje
ob prelomu tisočletja postanejo tudi potencialni vir, ki bo družbi pomagal,
da se bo lažje spopadala s staranjem prebivalstva. Takšno razmišljanje zasle-
dimo npr. pri slovenskem politiku in zdravniku Voljču (2007), ki verjame, da je
treba iskati načine, kako zdrava življenja starih ljudi preusmeriti v družbeno
korist. Ob 40-letnici Slovenske gerontologije leta 2007 se je odkrito vprašal
(str. 60): »Ali si lahko privoščimo, da kapital znanja in izkušenj starejših ostaja
neizkoriščen? Zakaj ne bi iskali načinov in poti, kako bi te izkušnje dodali k
ekonomskemu in družbenemu napredku slovenske družbe, kar bi v makro-
ekonomskih razrezih prispevalo k nižanju stroškov s starejšo populacijo?« Še
neposredneje je zgornji obrat v razmišljanju o starih ljudeh istega leta ube-
sedila Helena Bešter (2007, 22) iz Kapitalske družbe: »Nujno pa je postopno
oblikovanje takšnega delovnega okolja in razmer v družbi, ki bodo omogo-
čali delovno in ustvarjalno, ne le uživaško preživljanje tretjega življenjskega
obdobja.« Če je do devetdesetih veljalo, da je vsaka dejavnost starih ljudi do-
bra in zaželena, se sredi dvatisočih pojavi ideja, da bi stari ljudje lahko (in bi
tudi morali) izkoristili svoje človeške vire ne le za lastno dobrobit, ampak tudi
za širšo družbo (Dyk idr. 2013).

Zaključek
V prispevku smo pokazali, kako sta se podoba in odnos do starosti spremi-
njala od konca 19. stoletja do današnjega časa. V prvi polovici 20. stoletja je
podoba starosti kot patologije pripomogla k oblikovanju socialne države. Dr-
žavna pomoč starim ljudem je izhajala iz razprav, ki so poudarjale potrebo po
odpravi starostnih tveganj, povezanih predvsem z revščino in s slabim zdrav-
jem. Uspešnost teh politik je vodila do spoznanja, da so stari ljudje vedno
bolj zdravi, premožnejši in bolj družbeno angažirani, in ob pomoči socialnih
gerontologov privedla do pozitivnejših pogledov na starost. Zaradi omenje-
nih izboljšav so stari ljudje z dovolj velikim razpoložljivim dohodkom postali

56