Page 78 - Homo senescens II: izbrane teme

Jernej Kovač in Danijela Lahe

postavki, da ponavljajoči se vzorci odnosov v človeškem doživljanju, dožive-
tja iz zgodnje mladosti in zlasti temeljni afekti, ki se pri tem ustvarjajo, izha-
jajo iz temeljne potrebe po ohranitvi, kontinuiteti, povezanosti, pripadnosti
osebnemu svetu odnosov ter domačnosti, ki jo nudijo poznane oblike od-
nosov (Gostečnik 2004). V zadnjem obdobju so bile opravljene številna razis-
kave (npr. Cvetek (2013), Jerebic (2017), Poljak Lukek (2021), Pate (2021), Repič
Slavič in Gostečnik (2017), Valenta (2021) in Vrhunc Tomazin (2020)), ki so ugo-
tovile pozitivne učinke pri terapevtskem delu s posamezniki, pari in z druži-
nami pri različnih življenjskih preizkušnjah.
V izhodišče relacijskega družinskega modela so postavljeni družina/sistem
in relacije/odnosi, ki se vzpostavljajo znotraj posameznih družinskih članov
in družine kot celote. Prva temeljna sestavina tega modela je torej sistem oz.
sistemska teorija. Pionir na področju preučevanja sistemske teorije je avstrij-
ski biolog Ludvik von Bertalanffy, ki je v 40. letih 20. stoletja postavil osnovna
izhodišča in s tem temelje za nadaljnji razvoj ter nadgradnjo sistemskih teo-
rij. Njegovo temeljno izhodišče je predstavljala ugotovitev, da je sistem kom-
plekselementovvinterakciji,kimedosebnovplivajodruganadrugega(Brad-
shaw 1996). Slednje dognanje je bilo, glede na dejstvo, da je bil omenjeni av-
tor biolog, najprej predstavljeno na področju naravoslovja, vendar so kmalu
tudi številna druga področja ugotovila, da zakonitosti sistemske teorije lahko
tudi zanje predstavljajo pomemben prispevek. V naslednjem desetletju so
področja sociologije, pedagogike in psihologije, kjer posebej izpostavljamo
področje psihoterapije, sistemsko teorijo prenesla v svojo znanstveno in kli-
ničnoterapevtsko prakso. Tako so v zadnjih nekaj desetletjih številne razis-
kave družinske dinamike, ki temeljijo na sistemskih teorijah, bistveno zazna-
movale sodobni psihoterapevtski pristop pri obravnavi posameznika, parov
in družin (Gostečnik 2004).
Druga pomembna sestavina relacijskega družinskega modela je odnos.
Vsak družinski sistem je sestavljen iz odnosa, ki med seboj povezuje posa-
mezne družinske člane znotraj družine. Zato je treba za preučevanje družin-
skih sistemov posebno pozornost nameniti raziskovanju posameznih pove-
zav in delovanja družinskih članov v družinskem sistemu (Bradshaw 1996).
Te povezave in delovanja se vzpostavljajo preko odnosa, ki je temeljno hre-
penenje vsakega posameznika in predstavlja osnovo za funkcioniranje vsa-
kega posameznika ter družine kot celote. Podobno ugotavlja tudi Gosteč-
nik (2021), ki meni, da je osnovna težnja človeškega doživljanja povezanost z
drugim, in sicer tako na psihični kot na medosebni in sistemski ravni. Iz sle-
dnjega lahko povzamemo, da smo ljudje bitja odnosov, ki neprestano hre-
penimo po slednjih, predvsem z najbližjimi, ki odigrajo ključno vlogo pri

78