Page 18 - Politike človekovih pravic
P. 18

1  Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

                  Na nek način lahko izhajajoč iz teh dejstev nadalje izluščimo tudi tri
                vodilne elemente pojavnosti pravic (Donnelly, 2003), in sicer:

                  1. vsebine pravic
                  2. vedenjskost pravic in
                  3. uporabnost oz. utilitarnost pravic.

                  Temeljna dilema, ki se ob tem odpira, je tako najprej povezana z vpra-
                šanjem, kaj je vsebina pravice. Kot pravico lahko v najširšem smislu
                opredelimo možnost obstoja in razvoja posameznika pa tudi posame-
                zne skupnosti oz. možnost uresničevanja osnovnih potreb, celo zahtev.
                Po mnenju Christiana Baya naj bi bila pravica »upravičenje in varstvo,
                ki je družbeno in pravno sankcionirano« na način in v obsegu, ki je pri-
                meren za zadovoljitev človekove potrebe. Pravica naj bi bila »veljavna
                zahteva, ki je utemeljena na človekovi potrebi« (Bay, 1980, str. 6).
                  Gledano skozi čas so v tradicionalnih oz. predmodernih družbah
                pravice priznane brez posebne formalne oblike, so kot sestavni del
                obnašanja, ki temelji na utrjenih običajih in družbenem statusu, ki je
                pridobljen ob rojstvu (t. i. razumevanje naravne pravice). V modernih
                družbah je poudarek na zapisani pravni normi, ki točno in nedvoumno
                določa obseg pravic (t. i. razumevanje pravne pravice). Po mnenju Maxa
                Webra naj bi bila pravica posameznika možnost, da za uveljavitev svo-
                jih interesov pokliče na pomoč »prisilni aparat« države. Možnost mu
                nudi interpretacija pravne norme, ki zagotavlja pomoč določenih orga-
                nov ali oseb, če so pozvane na pravilen način.T. i. »pravna pravica« je s

                strani objektivnega prava (ustave, zakonov, drugih pravnih predpisov)
                opredeljena in zavarovana možnost pravnega subjekta, da ravna na do-
                ločen način (Pavčnik, 1991, str. 183). Na abstraktni ravni pravica sestoji
                iz enega ali več upravičenj ter zahtevka, ki se aktivira takrat, ko je do-
                ločeno pravno priznano upravičenje kršeno ali ogroženo. S posebnimi
                pravnimi pravili so določeni tudi načini in postopki uveljavljanja pravic
                ter dolžnosti odgovornih in pooblaščenih organov, da omogočijo izpol-
                nitev zahtevka, ter roki za izpolnitev.
                  S tako predstavljenega gledišča pravice v sebi nosijo tri prevladujoče
                podobe:

                  1. moralno, v smislu, da je nekaj prav, da ima nekdo prav;
                  2. politično, v smislu pojavnosti in izvajanja pravic v vsakodnevnih
                    življenjskih razmerah ter razmerjih, s posebnim zavedanjem, da
                    moralno razumevanje pravice enega ne odraža nujno tudi enakega


                            18
   13   14   15   16   17   18   19   20   21   22   23