Page 20 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

itd. Človekove pravice naj bi tudi omejevale agresivnost današnjih po-
litičnih in tehnokratskih elit, ki manipulirajo z »razvojem«, s »scien-
tizmom«, tehnološkim determinizmom, profesionalizmom, z zakoni-
tostmi tržišča itd. (Rizman, 1997, str. 133).
Poleg funkcije zaščite pa imajo človekove pravice tudi funkcijo spod-
bujanja posameznikov k čim optimalnejšemu razvijanju njihovih spo-
sobnosti in znanj, uveljavljanju njihovega položaja v družbi in v proce-
sih odločanja. Človekove pravice naj bi torej posameznikom omogočale
in jih spodbujale, da čim bolj razvijajo svoje potenciale in se uveljavljajo
tako v političnem kot gospodarskem, družbenem ter kulturnem življe-
nju. Človekove pravice jim omogočajo boljši vpogled v način družbene
organiziranosti in delovanje političnega sistema, širijo možnosti pri-
dobivanja posameznih informacij in participacije na načelih enakosti.
Omogočajo jim tudi, da v primerih prizadetosti zahtevajo odgovornost
državnih uradnikov in politikov ter popravo krivic, ki so jim bile priza-
dejane zaradi njihovega nevestnega ali celo protipravnega delovanja.
Očitno je torej, da je nek skupek objektivnih človekovih potreb tista
osnova, na kateri se oblikuje pojmovanje pravic kot stopnja in način
njihovega uveljavljanja, zaradi česar je pravice možno in tudi treba raz-
likovati glede na:
1. obliko pravice, v smislu notranje strukture vsebine posamezne
pravice;
2. funkcijo pravice, v smislih: (a) upravičenosti, (b) zahtev, (c) od-
govornosti do nečesa in nekoga, (č) varovanja in (d) spodbujanja.

Z vidika razumevanja pomena človekovih pravic (po obliki in funk-
cijah) je zato učbeniško dobrodošlo in ilustrativno nazorno spomniti
na uporabnost ter hkrati tudi kulturno-regijske omejitve hierarhije
človekovih potreb Maslowa (1954), kot je prikazano na slikah 1.1 in
1.2. Slika 1.1, izdelana na primeru zahodnih kultur, prikazuje tudi
odnos do človekovih pravic, ki ga sprva, ob rojstvu določa zadovolje-
vanje osnovnih potreb oz. t. i. potrebe po (a) »biti«, nato (b) potreb
in hkrati pravice do različnih oblik varnosti, v kasnejših življenjskih
obdobjih pa vse bolj (c) subjektivno in individualni občutki upravi-
čenosti do določenih dobrin ter pravic, vključno s končno potrebo
po samouresničevanju, ki predstavlja močno spodbudo za aktivno
udeležbo v javnem življenju s ciljem uveljavitve določenih lastnih
pravic oz. zahtev po »imeti«, ki bodo pomagale zapolniti potrebe
»deficita«.

20