Page 15 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih

pravic skozi prizmo političnega 1

V današnjem času je zamisel o človekovih pravicah idealno utemelje-
na na spoštovanju vseh posameznih članov človeške družbe na teme-
lju njihove enakosti in pravnega varstva – vsak posameznik je obdar-
jen z enakimi pravicami do življenja in osebne svobode, užival naj bi
pravico do svobode in imel enake možnosti vsestranskega razvoja ter
uveljavljanja svojih sposobnosti. Posamezniku se te pravice ne morejo
odvzeti, tudi če bi dal svoj pristanek. Ta pojmovanja se navezujejo na
zgodovinska načela, ki so se (tudi in predvsem v obliki medsebojne kri-
tike) razvijala v okviru dveh vodilnih pogledov na (človekove) pravice
kot na (a) naravno ter (b) pravno danost.
Začetni pogled na pravice je bil osnovan na ideji t. i. naravnih pravic
ter selektivnega razumevanja enakosti in se je razvijal od antike, inten-
zivno pa v času od 14. stoletja dalje. Humanistični pravniki so z argu-
mentacijo o neodtujljivosti svoboščin (angl. liberties) in pravic (angl.
rights) do življenja v odnosu do države ter cerkve, ki jih človek dobi ob
rojstvu, postavili temelje za nadaljnji razvoj razumevanja človekovih
pravic, ki so ga utrdili ter razširili evropski pravniki in filozofi v 17. sto-
letju. Med njimi kot ključne lahko izpostavimo nizozemskega pravni-
ka Huga Grotiusa (1583–1645) in njegovo prepričanje, da zakon narave
preprosto pomeni medsebojno spoštovanje pravic, nadalje zamisel o
»naravnem stanju« Thomasa Hobbesa (1588–1679), razumevanje zave-
zanosti oblasti k spoštovanju človekovih pravic in pravico ljudi do upora
proti nepravični oblasti Johna Locka (1632–1704), idejo o »vračanju k
naravi« Jean-Jacquesa Rousseauja (1712–1778), zagovarjanje pravice do
svobode, ki preko spoštovanja moralnih imperativov in naravnega prava
prehaja v javno pravno kategorijo Immanueala Kanta (1714–1804), ra-
zumevanje naravnih pravic kot univerzalnih pravic posameznika – kot
pravic, ki veljajo za vsakogar, kjer koli in kadar koli, z vlogo civilne druž-
be kot sodelovalne in progresivne po sami naravi njenega obstoja, ki je
v funkciji regulacije in omejevanja vsakokratne vladavine v državi kot
aparatu prisile in imperativa po Thomasu Painu (1737–1809), pojmova-

15