Page 16 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

nje »naravnih pravic« Herberta Spencerja (1820–1903) kot utemeljitelja
t. i. družbenega darvinizma, ki je utemeljen na ideji evolucijskega ra-
zvojnega cikla in z njim povezane utilitarne etike stalnega spreminjanja,
ki se tako v prvobitnih kot kompleksnih in univerzalnih skupnostih ter
sistemih začenja razvijati z rojstvom, nadaljuje z rastjo, zrelostjo in za-
ključi s smrtjo (Donnelly, 2003; Freeman, 2011). Zlasti v aktualnem času
pa številni avtorji skozi razmišljanje o človekovih pravicah ponovno po-
sebej izpostavljajo predvsem njihove moralne vidike, razprave o pravič-
nosti, poštenosti in vlogi institucij v pravični družbi, kot jih zagovarja
John Rawls (1921–2002), ali pa tudi močno zagovorništvo »pravice imeti
pravico« Hannah Arendt (1906–1975) (Ingram, 2002).
Kot protiutež in kritike dotedanjih – na t. i. zakonih narave (lat. ius
naturale) in enakosti glede na naravne zakonitosti utemeljenih – da-
nih pravic so se proti koncu 18. stoletja pojavila pojmovanja pravic kot
pravičnosti, ki izhajajo iz pravne pravice (angl. legal rights). Kritiki,
pogosto poimenovani reformisti ali utilitaristi, v vsakem primeru pa
predstavniki konzervativne kritične misli, so dotedanje dojemanje pra-
vic zaradi njihove preprostosti, nejasnosti, nerazdelanosti, fiktivnosti,
nespoštovanja nacionalnih in kulturnih raznolikosti ter dogmatičnosti
prepoznavali kot ogrožajoče za temeljni red v družbi. Jeremy Bentham
(1748–1832), eden vodilnih reformistov svojega časa, je idejo človekovih
pravic kot naravnih, od boga danih pravic opisal z besedami, da je osno-
vana na »ničemer« (angl. nothing at all). Še pred njim je Edmund Burke
(1729–1797) koncept naravnih pravic do življenja, svoboščin in svobode
vesti ovrgel z argumentom, da so le-te lahko zgolj rezultat dela, lastni-
ne ter enake zakonske pravice. Henry de Saint-Simmon (1760–1825) in
kasneje Karl Marx (1818–1883) sta utilitaristični pristop k razumevanju
človekovih pravic povezovala s pravico do materialne proizvodnje, z de-
lavskimi pravicami, blaginjo ljudi ter ideologijo socializma in sorodno
kot Georg Wilhelm Friedrich Hegel (1770–1831) dotedanje pojmovanje
pravic kot individualne kategorije utemeljila na izpostavljanju pravic
skupnega dobrega (angl. common good) ter v tej povezavi ekonomskih,
socialnih in političnih pravic (Freeman, 2011, str. 15–37).
Očitno je, da je prvotna zamisel človekovih pravic kot naravnih pra-
vic tesno povezana z idejo individualizma in s pojmovanjem družbe
kot sožitja posameznikov ter z njeno odprtostjo, čeprav pod omejenimi
pogoji, ki so praviloma veljali za moške predstavnike višjih družbenih
slojev. Tradicionalne družbe, v katerih gredo pravice celim skupinam in
v katerih so posamezniki podrejeni različnim avtoritetam (družinskim,

16