Page 17 - Politike človekovih pravic

Vsebina, vedenje in uporabnost pravic 1.1

rodovnim, verskim in tudi državnim) ter morajo svoja ravnanja uskla-
jevati z nespremenljivimi pravili zaprte družbe z nizko stopnjo mo-
bilnosti, nimajo potrebe po človekovih pravicah. Medtem ko je stara
fevdalna družba vnaprej določala položaj človeka v družbenem redu
glede na rojstvo in stan, je moderna odprta družba priznavala, da pra-
vice z rojstvom pridobi vsak posameznik. V tem smislu je pojmovanje
človekovih pravic povezano tudi z dinamiko družbe, na kar opozarjajo
reformisti in misleci konzervativizma kot glavni kritiki ideje narav-
nih pravic. Posameznik ni več vezan na določeno mesto, ker ima na
razpolago številne možnosti spreminjanja svojega položaja v skladu s
svojimi interesi in sposobnostmi. V aktualni, moderni in zopet »indi-
vidualizirani« družbi pa pravice ponovno pripadajo posamezniku in ne
družbi ali skupini kot celoti, ker to lahko omogoča njegovo socialno in
prostorsko mobilnost (Sorokin, 1959, str. 133). Priznavajo se sicer tudi
posameznim skupinam, ki se lahko znajdejo v neenakopravnem polo-
žaju (posebej npr. etničnim in socialnim manjšinam).
Iz teh na kratko in časovno pregledno predstavljenih zamisli izhaja
niz načel oz. lastnosti človekovih pravic, ki veljajo vse do danes in so
prikazane v nadaljevanju.

1.1 Vsebina, vedenje in uporabnost pravic 1.1
Človekove pravice so pravice posameznika kot takšnega – preprosto
zato, ker je človek, ker je tudi član neke skupnosti v družbi in član drža-
ve oz. državljan (Weston, b. l.). Človekove pravice so tudi kompleksen
odgovor na družbene prakse, na odnose med ljudmi, med skupinami,
skupnostmi, odnos države do posameznika in skupin ter obratno.
Ene same in enoznačne opredelitve človekovih pravic ni. Z vidika
aktualnega razumevanja človekovih pravic je sicer najsorodnejši izraz
»pravice« (angl. rights) prvi uporabil Thomas Hobbes, kasneje pa je iz-
raz »človekove pravice« pri prevajanju francoske Deklaracije o pravicah
človeka in državljana v angleški jezik uporabil Thomas Paine (Donnelly,
2003). Večina avtorjev, ki poskušajo priti najbližje enotnemu pojasni-
lu razumevanja človekovih pravic, se tako v svojih opredelitvah doti-
ka posameznih vsebinskih kategorij, s pomočjo katerih v prvi vrsti in
pogosto tudi skozi zgodovinsko sosledje dogodkov ter razvoj ideje po-
skušajo opisati in mnogo manj dokončno opredeliti meje razumevanja
fenomena človekovih pravic (Bay, 1980; Donnelly, 1985, 2003; Jambrek
idr., 1988; Sruk, 1995, 2005; Ishay, 2004, 2008; Lampe, 2010; Sastry,
2011; Freeman, 2011; Landman, 2013).

17