Page 34 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

držav v demokracije izgubila na političnem pomenu, čeprav je po-
membno obdržala potrebo po spoštovanju vrednotne različnosti pri
dojemanju sveta, pa se delitev sever – jug, ki predstavlja nasprotje med
ekonomsko razvitim in nerazvitim svetom, z globalnimi tokovi v vseh
različnih razsežnostih celo še bolj zaostruje. Medtem ko se v nerazvitih
državah pogosto ukvarjajo s problemi zagotavljanja varstva osnovnih
pravic in svoboščin, so za razvitejše države pomembni sklopi novih, s
sodobnim družbenim razvojem izpostavljenih pravic (npr. varovanje
okolja, tehnološke pravice in pravice uporabe umetne inteligence), s
čimer v zvezi se vedno bolj izpostavlja tudi pravica do enakomernega
razvoja oz. solidarnostna pravica (kot kolektivna pravica), saj se pre-
bivalci manj razvitih držav zavedajo, da niti približno nimajo enakih
možnosti, da stopijo v korak z razvitimi.
Pomembna je tudi delitev, ki naj bi šla po načelu t. i. diagonale – tu
gre za nasprotja med pravicami na kulturno-verski podlagi. Dejstvo
je, da posamezne tradicionalne kulture in vere pravic ne pojmujejo na
enak način. Človekove pravice so dejansko »izum» evropske kulture
oz. posebnega zgodovinskega razvoja v Evropi, ki je v delih teoretikov
naravnopravne šole uveljavil pravico do upora proti nepravični oblas-
ti, to je oblasti, ki krši človekove prirojene pravice. Sekularizem, ki se
je po verskih vojnah uveljavil po sklenitvi vestfalskega miru leta 1648,
je ločil cerkveno oblast od posvetne in utemeljil načela verske svo-
bode ter državne regulacije položaja cerkve na svojem ozemlju. Med
posameznimi kulturnimi okolji še vedno obstajajo pomembne razlike
v pogledih na vrednote, ki jih je treba zaščititi in varovati kot pravice
posameznikov, kot so življenje, lastnina, zasebnost, čast. Pomembne
razlike so tudi v pojmovanju dolžnosti – medtem ko jih številne izve-
nevropske kulture posebej poudarjajo ali postavljajo na prvo mesto
(hinduizem, budizem, islam, konfucianizem, tradicionalno pravo Ja-
ponske ipd), jih evropsko pojmovanje pogosto zakriva ali zmanjšuje
njihov pomen (Donnelly, 2003, str. 71–107; Cerar in Pavčnik, 1996,
str. 44).
Vendar ima vztrajanje pri legitimnosti teh razlik svoje meje. Preve-
lik poudarek na teh razlikah bi pripeljal do popolnega relativizma in
ponovne uveljavitve načela cuius regio, eius religio v razmerju do pra-
vic. Procesi globalizacije so prispevali k temu, da velika večina držav
vsaj formalno priznava nek skupen minimum političnih, ekonomskih
in socialnih pravic. Temeljne človekove pravice in svoboščine so tako
vsaj na papirju postale last vsega človeštva – postale so nadideološke,

34