Page 32 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

svoboščin v odnosu do države, se je razvil koncept »negativnih« pravic,
ki se ločijo od »pozitivnih« pravic. Kot bo kmalu prikazano v zgodo-
vinskem poglavju knjige, so začetni misleci dejanske ideje o človekovih
pravicah začeli razvijati prav na podlagi omejevanja moči oblasti v od-
nosu do posameznika in družbe.
»Negativne pravice« so pravice v razmerju države do posameznika.
Država ima zaradi svoje osrednje funkcije vrhovne avtoritete na svo-
jem ozemlju, ki v primeru opravičljivih razlogov varovanja ozemlja ter
življenja ljudi kot edina lahko uporabi tudi moč prisile, možnosti, da
lahko nadzira državljane oz. jim v takšnih primerih vsili svojo voljo.
S tem seveda lahko z razlogom odgovornosti za varovanje ljudi ter
ozemlja ovira številne svobode in pravice državljanov, slednji pa od nje
upravičeno pričakujejo, da bo storila vse, da ji kljub skrbi za temeljno
varnost življenj ter ozemlja pri tem ne bo omejevala uveljavljanja člo-
vekovih pravic in svoboščin. Posledično so bile oblikovane in kasneje
ustavno potrjene številne pravice, ki državi omejujejo oz. celo prepo-
vedujejo določena ravnanja v odnosu do posameznika, med njimi so
npr. pravica do nedotakljivosti človekovega življenja, prepoved mu-
čenja, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva, do javnosti
sojenja, do pravnega sredstva, do povračila škode, do rehabilitacije in
odškodnine. Ker vse omenjene pravice omejujejo državo z namenom
zagotavljanja svobode delovanja posameznika, so poimenovane kot
»negativne« pravice.
»Pozitivne« pravice pa so tiste, ki po eni strani državljanu omogoča-
jo, da od države zahteva določene usluge ali dobrine, na drugi strani pa
se država obvezuje, da bo prevzela odgovornost pri spodbujanju neka-
terih pravic, kot npr. pravice do zaposlovanja, zdravstvenega varstva,
izobraževanja, stanovanja, varstva okolja, pitne vode. Država naj bi
posamezniku nudila pomoč v vseh primerih življenjske ogroženosti
(naravne nesreče, zdravstvene epidemije, vojna), materialne prizade-
tosti (socialna ogroženost, revščina, nezaposlenost, lakota) ali ogro-
žanja posameznikovega dostojanstva s strani organizacij, ustanov ali
skupin, npr. delodajalcev, delojemalcev, političnih strank, interesnih
ter drugih oblik združenj, nevladnih organizacij, medijev (npr. poseg v
integriteto posameznika, mobing, manipulacije, dezinformacije, sov-
ražni govor).
Kljub opisani temeljni razliki pa lahko rečemo, da so »pozitivne«pra-
vice bolj ali manj povezane z »negativnimi« oz. celo da je skupina »ne-
gativnih pravic« nujni temelj za pravice iz skupine »pozitivnih«.

32