Page 35 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4

transnacionalne in univerzalne (Donnelly, 2003, str. 127–185; Rizman,
1997, str. 138).

1.4 Zgodovinski razvoj človekovih pravic s poudarkom

na izbranih zgodovinskih idejah in političnih mejnikih 1.4
Za razumevanje aktualnega stanja ter geneze človekovih pravic in svo-
boščin se je treba ustaviti pri njihovem zgodovinskem razvoju. Brez
poznavanja okoliščin njihovega nastanka, idejnih misli in načinov uve-
ljavljanja ni mogoče teoretično razpravljati o njih niti realno ocenjeva-
ti dejanskega spoštovanja in uresničevanja pravic ali pa prepoznavati
različnosti ter razhajanja med normo in stvarnostjo.
Za celovito razumevanje človekovih pravic je zato potrebno vede-
nje o tem, kdaj, kako, zakaj in pod katerimi vplivi so se idejno raz-
vijale. Z drugimi besedami, koliko so k njihovi uveljavitvi ali omeje-
vanju še pred pravnimi opredelitvami prispevali različne filozofske
šole in njihovi misleci, tudi posamezne religije in končno seveda raz-
lične politično podprte ideologije, ki so nastopile kot pojav moderne
dobe.
Zgodovinski začetek razvoja ideje človekovih pravic je težko na-
tančno opredeliti. MacIntyre (1981) npr. tega povezuje s prvo omem-
bo besede »pravica», ki se pojavi okoli leta 1400. Micheline R. Ishay
(2008), Freeman (2011) in Landman (2013) pa pojavnost človekovih
pravic povezujejo z iskanjem zgodovinskih korenin idej, ki so poveza-
ne z njimi, in jih tako postavljajo v čas samega začetka razvoja človeš-
ke civilizacije. Po njihovem mnenju je zametke idej o človekovih pra-
vicah možno najti že v vsebini Hamurabijevega zakonika (18. stoletje
pr. n. št.), v zavzemanju za versko strpnost ter odpravo suženjstva,
ki ju je odredil perzijski kralj Ciril Veliki (umrl 523 pr. n. št.), dolgo-
letni prevladi Konfucijeve misli, podprti z močjo vrlin in harmonije
(pribl. 500 do 200 let pr. n. št.) ter v sorodnem času in s sorodnimi
sporočili pri evropskih antičnih oz. grških mislecih Sokratu, Platonu
in Aristotelu. Freeman, povzemajoč Weeramantryja (2011, str. 15) v
povezavi z razvojem kasnejših idej človekovih pravic izpostavlja od-
ločitve indijskega budističnega kralja Ašoka (okoli 264–238 pr. n. št.),
ki so poleg zagovarjanja splošnih načel strpnosti za ljudi uvajale tudi
zdravstvene in izobraževalne storitve ter vzpostavile prve formacije
imenovanih uradnikov, katerih glavna naloga je bila skrb za prepre-
čevanje nepoštenega mučenja. Micheline R. Ishay (2008) ter Bain,
Raghuramaraju in March (v Gaus in D‘Agostino, 2013, str. 181–215)

35