Page 40 - Politike človekovih pravic
P. 40

1  Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega
                Od zgodnjih civilizacij preko antike do srednjeveške države
                in razvoj šole naravnega prava
                Koncept sorazmerne kazni in pravičnosti je v luči svetosti življenja ter
                vzajemnih pravic pred okoli 1750 leti pr. n. št. prvič opredeljen v te-
                danjem temeljnem pravnem dokumentu, imenovanem Hamurabijev
                zakonik starega Babilona. Po sporočilnosti zaščite omenjenih prvih
                pravic sodobno pomembno vlogo prevzemajo verski dokumenti in
                sporočila hinduistične ter budistične religije, konfucionizem s spod-
                bujanjem izobraževanja, krščanstvo in islam z močjo morale (posebej
                v vojnem času) in spodbujanjem človeške solidarnosti. Na sorodnih
                idejnih podlagah so bili postavljeni tudi temelji starogrške in rimljan-
                ske misli ter izoblikovane ideje naravnih zakonov in sposobnosti v za-
                hodnem svetu, na katerih so vse do današnjih dni utemeljeni vodilni
                pogledi ter razumevanja vsebin človekovih pravic, o katerih pišemo v
                nadaljevanju (Ishay, 2004).
                  V starem veku država ni poznala nobenih omejitev in se je lahko
                vpletala tudi v najosebnejše življenje posameznikov, njen vpliv je bil
                velik tudi v verskem življenju. Državna in verska organiziranost sta
                se v veliki meri prepletali, splošno pa so bile v veljavi smernice t. i.
                naravnega prava oz. sistem pravic ali pravičnosti, ki naj bi bil skupen
                vsem ljudem in ki izhaja iz danosti narave, čeprav je v tem obdobju še
                vedno del t. i. božjega prava, ki ga oblikuje bog, človek pa ga je zmožen
                (raz)umeti. Po vodilni ideji Aristotela in stoikov ter kasnejših vidnih
                mislecev šole naravnega prava, med katerimi so Sveti Avguštin, Tomaž
                Akvinski, Hugo Grotius, Hobbes, Locke, še kasneje Rousseau in Kant,
                to označuje predpisana pravila (dobrega, primernega, pravičnega; op.
                avt.) vedenja, ki jih naravno sprejema in z dejanji razsoja človek s svo-
                                                         2
                jim razumom (Crowe in Youngwon Lee, 2019).
                  Aristotel (384–322 pr. n. št.), grški filozof, Platonov učenec in vse do
                danes eden od osrednjih zgodovinskih mislecev zahodne filozofije, v
                svojih razpravah odpira vsebine, ki jih je mogoče povezati z idejami
                in prvimi oblikami naravnega prava. V delu Politika (Aristotel, 2010)
                obravnava pojem pravičnosti in njegovo povezavo z naravnim redom
                ter trdi, da pravičnost ni le človeška konvencija, ampak je zakoreni-
                njena v naravi, da so nekatera načela pravičnosti univerzalna in jih je

                  2
                  Legendarni primer začetnega pogleda na opisano šolo naravnega prava je Sofoklejeva igra An-
                  tigona, v kateri naslovna junakinja, ko ji kralj Kreon očita, da se je uprla njegovemu ukazu, naj
                  ne pokoplje ubitega brata, trdi, da je ravnala po razumu, v skladu z nespremenljivimi zakoni
                  bogov.


                            40
   35   36   37   38   39   40   41   42   43   44   45