Page 63 - Politike človekovih pravic

Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije 1.5

francoske revolucije sprejela nacionalna ustavodajna skupščina. Njene
ključne točke prikazujemo preko sklopov vsebin in pravil o (1) človeko-
vih pravicah in svoboščinah, (2) načinu delovanja oblasti ter (3) temelj-
nim pravnih načelih in zaščiti (Declaration of Human and Civic Rights of
26 August 1789, 1789):

1. Človekove pravice in svoboščine
• enakost vseh državljanov pred zakonom; razlike in privilegiji, ki
temeljijo na rojstvu ali družbenem položaju, so nepravični in jih
je treba odpraviti;
24
• pravice do svobode, lastnine, varnosti in odpora proti zatiranju
so naravne ter neodtujljive pravice, ki se jih ne sme uveljavljati v
škodo skupnega dobrega;
• svoboda govora in tiska sta temeljni pravici, pod pogojem, da ne
kršita pravic drugih ali javnega interesa;
• bratstvo kot solidarnost in občutek skupnosti med državljani.

2. Pravila delovanja oblasti
• ločitev pristojnosti in neodvisnost zakonodajne, izvršilne ter sod-
ne veje;
• suverenost je v rokah ljudstva, ki ima pravico sodelovati pri spre-
jemanju zakonov preko izvoljenih predstavnikov.

3. Temeljna pravna načela in zaščita
• pravna država: zakoni morajo izražati splošno voljo in veljati ena-
ko za vse državljane;
• domneva nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana;
• pravica do poštenega in javnega sojenja.
Na osnovi tega dokumenta je bila leta 1791 sprejeta prva francoska
ustava, ki je sicer utemeljila ustavno monarhijo. Posebnega pomena je
tudi t. i. Montagnardska deklaracija iz l. 1793, ki odraža revolucionarno
dogajanje tistega časa, v katerem so odločilno vlogo dobili jakobinci.
25
V njej je enakost dobila prednost pred svobodo, poudarjene pa so nove
pravice do družbene pomoči v stiski, do dela in do izobrazbe (Jambrek
idr., 1988, str. 411).

24
Pravica do upora proti zatiranju je temeljna pravica, ki nastopi, kadar so pravice kršene in ni
mogoče doseči povračila s pravnimi sredstvi.
25
Že prva francoska ustavodajna skupščina je sprejela nekaj ukrepov, ki so na novo uredili po-
ložaj cerkve in omejili njen vpliv. Cerkveno premoženje je bilo zaseženo, duhovniki so morali
priseči ustavi, leta 1795 pa so cerkev ločili od države.

63